Miha Turšič, postgravitacijski umetnik

Čeprav je direktor Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt), ki so ga pred dvema letoma odprli v Vitanju, ga zvezde, galaksije, planeti in astrofizikalni pojavi pravzaprav ne zanimajo. Zanj je vesolje, točneje diskurz o vesolju, zgolj skupek pogojev, ki mu omogoča misliti nove oblike umetnosti, evolucijo človeka v 21. stoletju, vpliv tehnologije na bivanjsko izkušnjo, predvsem pa ga zanima, kako z novimi umetniškimi praksami razvoj v najširšem smislu usmeriti tako, da bi spričo tehnološke revolucije »ubranili tisto, kar je najbolj človeškega v nas samih«.

Že kot industrijski oblikovalec, študiral je na Akademiji za likovno umetnost, na Oddelku za industrijsko oblikovanje, ustanovil pa je tudi uspešno oblikovalsko podjetje ASOBI, je veljal za humanista med kolegi oblikovalci, saj je v svojih projektih vedno postavljal v središče človeka. Zgodaj je razumel, da je nebrzdan industrijski proces za človeka nesmiseln.

Tudi v diskurz kulturalizacije vesolja, ki je v instituciji Ksevta del širšega koncepta postgravitacijske umetnosti, tega od devetdesetih let prejšnjega stoletja razvijata Dragan Živadinov in Dunja Zupančič, je leta 2005 vstopil prek zagat v procesu industrijskega oblikovanja. Kot vsak oblikovalec je namreč želel zasnovati stol. Toda stol za breztežnost. Kaj kmalu je spoznal, da takšnega stola v vesolju pač ne potrebuješ, ker v vesolju ni gravitacije. Iz te perspektive se mu je zdelo, da je na preizkušnji vse njegovo vedenje o stroki, hkrati pa se mu je porajala kopica novih vprašanj o obdajanjih, človeku in umetnosti. Pot ga je vodila v polje umetnosti, znanosti in humanistike, v njihov preplet, da bi raziskal fenomen breztežnostnih okolij. »Ksevt je med drugim tudi posledica zagate pri oblikovanju stola za breztežnost,« pravi danes.

Osrednji temi Ksevta sta komercializacija vesolja ter kompozit umetnosti in znanosti. Raziskovanju vesolja daje poleg vojaške, tehnološke in komercialne tudi kulturno in umetniško dimenzijo, ki je do sedaj umanjkala v projektih v vesolju, vendar je ključna za umeščanje človeka v širši vesoljski prostor.

Zato so v Ksevtu v minulem letu zasnovali projekt Voyager. Njihova teza temelji na ugotovitvi, da ta ameriška vesoljska sonda, ki so jo izstrelili leta 1977, da bi zbrala podatke o planetih v vesolju, in je ponesla na gramofonski plošči nekaj skladb in pozdravov v različnih jezikih morebitnim Nezemljanom, ne daje informacij o človeškem mišljenju, saj tega morebitni Drugi ne more razbrati zgolj z gramofonske plošče. Za umetnike v Ksevtu je pomemben tudi podatek, da je Voyager edini objekt človeka, ki je zapustil naše osončje. Turšič skupaj z umetnico Špelo Petrič raziskuje, kaj se zgodi z umetnostjo na nečem, kar ni več odvisno od našega osončja in je trajnejše od človeške civilizacije, Zemlje, Sonca. In kaj storiti z Voyagerjem, ko bodo prekinili komunikacijo z njim? Ga ugasniti ali mu s pomočjo umetniških metod dati novo vrednost?

Vabijo k razpravi. Turšič pravi – pri tem se sklicuje na Duchampove readymade umetnine in Malevičev suprematizem –, da je objekt, kot je Voyager, v vesolju za potencialnega Drugega že sam po sebi lahko umetno/st, ker je produkt mišljenja. Da pa bi res postal umetnina, mu je treba spremeniti signal, ki ga oddaja, da bi postal samozadosten algoritem, ki bi se odzival na okolje tako, da bi manifestiral samega sebe. Voyager bi postal oblika protoživega, kot nekaj, kar bi tudi prihodnje človeštvo dojemalo kot Drugo.

Kaj nam pravzaprav pomenijo takšni diskurzi o umetnosti v vesolju in kaj povedo o nas samih? »Vse to so orodja, ki omogočajo razumeti odnose med človekom in tehnologijo, človekom in prostorom, človeškim in nečloveškim, vedenjem in tem, česar ne vemo. To so ključne teme 21. stoletja. Kakšen bo ta čezčlovek, ki se poraja spričo novih tehnologij, koliko bo še človeškega v njem in kaj je tisto, kar moramo na vsak način braniti v njem?«

V Ksevtu so vpeti v osrednje mednarodne znanstvene in umetniške tokove na tem področju, imajo reference, le v Sloveniji »se včasih obnašajo do Ksevta kot do vaškega pevskega zbora«.