Neverjetni Spider-Man 2

zadržan

Anti-Batman.

Ko se zgodi kaj hudega, tragičnega in katastrofalnega, se ljudje sprašujejo: kje je bil Bog? Kaj je počel? Zakaj ni tega preprečil? Zakaj ni posegel in ukrepal? Natanko to se sam sprašujem ob superjunaških filmih: če imajo superjunaki božje, nadčloveške, nadnaravne sposobnosti, zakaj potem vedno toliko počivajo in zakaj preprečijo tako malo katastrof?

In ob drugem Neverjetnem Spider-Manu se to sprašujem še toliko bolj, kajti Spider-Man (Andrew Garfield) se precej, precej bolj posveča svoji Gwen (Emma Stone) kot pa mutantoma, ki skušata – v slogu Al Kaide – izklopiti New York. Namesto da bi reševal svet, glavnino teh dveh ur in pol travmira, ker naj bi šla Gwen študirat v London. To je tako daleč! Mar ni superjunak? Nič, Marvelisti so očitno ugotovili, da Spider-Man ne bo nikoli Batman, zato so sklenili, da bo raje otroški film – z naivnim humorjem, matinejskim direndajem, repetitivnimi specialnimi efekti, kičastimi emocijami in junakom, ki ne more imeti obojega, sveta in punce, hkrati.