Obljuba

zadržan -

Dolga zaroka.

“Ne ... nikoli več ... prisežem ti ... kako naj bi vedel, da se boš tako prestrašila ... samo opozoriti sem te hotel ... opozoriti na tvojo dolžnost ... samo da ga zapustiš ... za vedno ... in se vrneš k nam.” Tako v Zweigovi genialni noveli Strah svoji obupani, prestrašeni, strpinčeni ženi, materi dveh otrok, govori mož. Ker je ugotovil, da ga vara, jo je hotel dobiti nazaj, toda ne na silo, ampak spontano – hotel je, da se sama vrne. Ali bolje rečeno: ni hotel, da žena ve, da on sam ve, da ga vara.

Da pa bi to izpeljal, je bilo potrebnega malce teatra – najel je brezposelno igralko, ki je začela njegovo ženo “izsiljevati”. S to šarado je skušal ženo tako prestrašiti, da bi pustila svojega ljubimca in se vrnila k njemu. Toda ko berete Strah, ki ga je Stefan Zweig objavil pred skoraj natanko stotimi leti (1913), imate občutek, da mož vendarle po malem – skrivaj, perverzno – uživa v tem, da ga žena vara, navsezadnje, sam dela vse, da bi ga varala: hladen je in distanciran, dolgočasen, niti opazi je ne, misli le na svojo kariero in tako dalje. Toda Zweigovi možje so vedno “mrtvi” buržuji, ki potrebujejo radikalno fantazmo, da bi lahko še živeli – in fantazma žene v postelji z drugim moškim je ravno dovolj radikalna. Kar se lepo vidi tudi v Obljubi, posneti po neki drugi – posthumno objavljeni – Zweigovi noveli, ki se začne leta 1912, ko mogočni tovarnar Hoffmeister (Alan Rickman) sklene, da bo Friedricha Zeitza (Richard Madden), svojega mladega protežiranca proletarskega rodu, povišal v svojega osebnega tajnika. Ja, Hoffmeister je poročen – z Lotte (Rebecca Hall), precej mlajšo žensko. Ja, hladen je in distanciran, misli le na svojo tovarno – še več, zelo je bolan, v nekem smislu že mrtev. Ja, žena je zdolgočasena, zapostavljena, frustrirana. Ja, Hoffmeister potrebuje dovolj radikalno fantazmo, da bi lahko še živel. In ja, ko v njuno palačo pride Zeitz, je oder pripravljen za Strah – toda Patrice Leconte ga očitno ni prebral, zato ne ve, kaj bi počel z vsemi temi zatrtimi željami, fantazmami, pogledi, zaobljubami in napetostmi, kar Obljubo spremeni v kičasti remiks Gospe Bovary in Dolge zaroke.