Godzila

za

Pravica vidi v temi.

Na začetku devetdesetih so pri nas vrteli TV-serijo Dark Justice, v kateri se sodnik, nekdanji javni tožilec, prelevi v eksekutorja. S kriminalci, ki se kazni izognejo zaradi procesnih napak, obračuna kar sam. Pomeni, da je tožilec, sodnik in eksekutor v eni osebi. To ni nujno legitimno, še manj legalno, toda prihrani veliko časa, zato se je motto te serije glasil: “Pravica je morda res slepa, toda vidi v temi!”

S tem sloganom bi lahko oglaševali tudi najnovejšega Godzilo, kajti Godzila – kralj pošasti, T-Rex atomskega parka (delajmo se, da je moškega spola, pa četudi je v Emmerichovi Godzili znesel jajca!) – vidi v temi. Skoraj ves film, sicer tipični popkorn, prešpikan z družinskim patosom (žena se žrtvuje za moža, sin izpolni očetove fantazije), apokaliptiko (zadnja bitka med Dobrim in Zlim), konspirologijo (oblasti nam nekaj skrivajo!), militarizmom (v krizi nas mora voditi vojska), ekologijo (narava je večja od nas) in digitalnimi efekti (precej dražjimi od Aarona Taylorja Johnsona, Kena Watanabeja, Bryana Cranstona, Sally Hawkins, Juliette Binoche in Davida Strathairna), se namreč dogaja v temi. Logično, boste rekli – Godzilo igrajo digitalni efekti! In večna noč najbolje prikrije irealnost digitalnih efektov! Res, že kar navadili smo se, da digitalni efekti potrebujejo noč, temo, mrak. Mrak jih vedno reši – pri dnevni svetlobi bi pač izgledali preveč digitalno.

Toda večna noč se zdi tokrat skoraj smiselna, skoraj logična, skoraj nujna za zgodbo, skoraj upravičena, saj lepo poudari, da Godzila vidi v temi. Kot pravica. In Godzila je natanko to – neke vrste poetična pravica. Da izgleda strašno, grozljivo in pošastno, ne preseneča – vsem, ki jih obsodijo, magari zaradi korupcije, se zdi pravica vedno strašna, grozljiva in pošastna. In Godzila ima vse razloge, da izgleda kot strašna inkarnacija pravice, kot pošastno utelešenje vladavine prava.

Naj vam pojasnim, zakaj. Godzila je atomska pošast. Pošast atomske dobe. To ve vsakdo, ki je videl tisti prvi, originalni, japonski epos o Godzili (Gojira), posnet pred natanko šestdesetimi leti. Toda če rečemo, da je Godzila atomska pošast, ne pomeni, da je bil ustvarjen v kakem japonskem jedrskem reaktorju, recimo fukušimskem, ali pa v laboratoriju kakega sodobnega dr. Frankensteina. Ne, v tistem prvem, uvodnem filmu, ki ga je leta 1954 posnel Ishiro Honda, so ga prebudili – okej, “ustvarili” – testi atomske bombe. Jasno, ameriški testi atomske bombe. Godzila ne mara atomske bombe. Tudi Japonci je ne marajo. In dobro veste, zakaj ne: prav Japonci so leta 1945 na lastni koži občutili dve ameriški atomski bombi. Ker pa so bili Japonci leta 1954 še pod ameriško cenzuro, so lahko svojo travmo izrazili le v ezopskem jeziku sci-fi grozljivke. Godzila je torej alegorija japonske averzije do atomske bombe, “Fat Man” in “Little Boy” v eni osebi, pošastna alegorija prvih dveh atomskih bomb, ki sta opustošili Hirošimo in Nagasaki, mutantska transfiguracija ameriškega terorja. Godzila je ameriški produkt – produkt ameriškega imperializma. Kot Al Kaida.

Zato ne čudi, da se odpravi v Ameriko. Kam pa naj gre? Čas je, da se vrne domov. Kot se glasi dobro znani ameriški izrek: “The chickens are coming home to roost!” Pošasti, ki jih ustvariš s svojimi imperialističnimi posegi, ti slej ko prej vrnejo udarec. Ja, slej ko prej se vrnejo domov. V dobrem in zlu. Raje zlu. In Godzila se domov vrne z vsem pompom, toda za razliko od Al Kaide, ki je pristala v Svetovnem trgovinskem centru, pristane v San Franciscu, ki tako doživi svoj 11. september (ne prvega v zadnjih letih, če smo že ravno pri tem). Ker pa je Godzila pravica, ki vidi v temi (hej, Amerika za svoje atomske zločine ni nikoli plačala!), se San Francisco prelevi v res orjaški ground zero.

Rečem lahko le to, da je gospodarska škoda večja kot 11. septembra in da bosta ponovna izgradnja in celjenje nacionalnih ran trajala dlje kot po 11. septembru, še toliko bolj, ker se Godzili pri teptanju San Francisca pridružita še dve orjaški mutantski pterodaktilni beštiji, na videz še iracionalnejši od Godzile, toda povsem v skladu s tradicijo japonske franšize, v kateri se je Godzila spopadal z različnimi megapošastmi, od Rodana in Megalona do Gigana in King Konga (oh, in vesoljske Godzile), predvsem pa v skladu s tezo, ki jo ta franšiza vleče že vse tja od Godzile št. 1, da namreč človek ustvarja pošasti, pa četudi se vam bo zazdelo, da je ravno nasprotno, da so torej pošasti ustvarile človeka. V očeh Godzile je človek le insekt.

160-milijonski spektakel, ki ga je posnel Gareth Edwards, avtor sijajnega postapokaliptičnega road tripa Monsters, posnetega za pol milijona dolarjev, bo Američane prestrašil, saj pokaže, da obstajajo pošasti, ki jim ameriška vojska ni kos (ja, neobvladljive so kot hurikani, potresi in cunamiji), obenem pa jih bo prisilil, da bodo na koncu navijali za Godzilo – za svoj simptom.