Možje X: Dnevi prihodnje preteklosti

za +

Čas v steklenici.

Novi Možje X se začnejo leta 2023, v mračni, mučni, distopični preteklosti. “Future-shit.”

Trupla rinejo kar z buldožerji, globalna apokalipsa pa je produkt velike vojne med mutanti in sentineli, orjaškimi, neuničljivimi roboti, ki so jih lansirali leta 1973, da bi Amerika – poražena v Vietnamu – lažje dobivala vojne, a so jih – kot vsako novo orožje, ki naj bi služilo obračunu z zunanjimi sovražniki – prelevili v orožje za obračun z notranjimi sovražniki, recimo mutanti. Kaj drugega pa Američanom že ves čas dopoveduje Edward Snowden? Wolverina (Hugh Jackman) zato pošljejo v stagflacijsko leto 1973, kjer naj bi ponovno združil Xavierja (James McAvoy) in Magneta (Michael Fassbender), spreobrnil mistično Krokarko (Jennifer Lawrence) ter spremenil tok zgodovine. Ko Možje X niso alegorija blaznosti države nacionalne varnosti, so konspirološki vademekum (kdo je ubil Kennedyja?). Ko niso konspirološki vademekum, so superjunaški pop (Terminator sreča Ameriške prevare). Ko niso superjunaški pop, so ojdipska psihokalipsa (Nixon vs. Amerika). Ko niso ojdipska psihokalipsa, so igriva revizija zgodovine. Ko niso igriva revizija zgodovine, so rokenrol tesnobe naše dobe. Ko niso rokenrol tesnobe naše dobe, so himna drugačnosti in alternativnosti. Ko niso himna drugačnosti in alternativnosti, so magic bullet časa, ki ga ni nikoli dovolj. Ko niso magic bullet časa, ki ga ni nikoli dovolj, pa so demonstracija moči filma, tako da lahko ob nekaterih sekvencah – ko recimo zaslišite štikel Time in a Bottle (via Jim Croce) – le vstanete in zaploskate. V gledališču ljudje stalno vstajajo in ploskajo, a česa takega tam ne vidijo.