Večna ljubimca

za +

Zadnji ljudje.

V Velikem Lebowskem sta vam brata Coen zastavila vprašanje: kateri bend je bolj kul – Clearance Clearwater Revival ali Eagles? Dude (Jeff Bridges), glavni junak tega danes kultnega filma, “največja lenoba losangeleškega okrožja”, brezposelni zabušant in popolni outsider, ki je mentalno obtičal nekje v šestdesetih, geografsko pa v svojem stanovanju, ima medtem hujše probleme – le začudeno namreč gleda ta “novi” svet, ki ga ne razume. Interaktivni softver ga ne rajca, ampak vse še vedno počne ročno, analogno. Včasih gre na bovling, včasih se vozi okrog, včasih si možgane napihne s psihedeliki, včasih pa skuša citirati kako korifejo, recimo Lenina, a ne pride do konca. In za nameček mora poslušati še Eaglese, ko se pelje s taksijem. Ne, niso kul. Dude je hipster, ki se tega ne zaveda.

Film Večna ljubimca, s katerim skuša Jim Jarmusch za vampirski film narediti to, kar je z Mrtvecem naredil za vestern (ali pa s filmom Bolj čudno kot raj za road movie), je somračna, post-

apokaliptična verzija Velikega Lebowskega, zato se dogaja v propadlem, razpadlem, zapuščenem Detroitu, mrtvem mestu, popolni metafori starega, zahodnega, modernega, kapitalističnega sveta, ki je tako veliko obetal in potem tako zelo razočaral, le da je Adam (Tom Hiddleston), Jarmuschev Dude, kredibilnejši kritik zahodne kulture in moderne civilizacije kot Coen-Coenov El Duderino, saj ima boljši pregled – Adam je namreč vampir, tako da mu spomin nese stoletja nazaj. Hej, poznal je Byrona! In hej, ni mu zaman ime Adam! Novi, krasni, digitalni svet ga odbija, nenehno ždi v svojem mračnem retro stanovanju, brezposeln, depresiven, anonimen, analogen in osamljen, melanholično fiksiran na svoje arhaične fetiše, ne na tepih, se razume, ampak na stare vinilke in stare kitare, ki še vedno zvenijo kot obet, kot zen prihodnosti, kot nikoli izkoriščeni potencial, kot zamujena priložnost modernosti, kot soundtrack ruševin zahoda. Adam, eksperimentalni glasbenik, punk Poe, emo Kafka, kustos vsega, kar je urbano, vintage in kul, dekadentni turist zgodovine, njen psihedelični taksist, kultiviran kot nenadna zgostitev največjih genialnosti zgodovine, izgleda kot Dude na antidepresivih, kot hipster, ki se tega zaveda. Včasih se vozi okrog, včasih si možgane napihne s krvjo, včasih citira kako korifejo, toda v svetu, ki je prišel do konca, nima več kam. Tudi njegova nesmrtnost je le relikt slavne preteklosti, le izbruh nostalgije, vredne le toliko kot nesmrtnost, ki je bila obljubljena zahodu. Kaj ti bo nesmrtnost, če je sveta konec?

Eva (Tilda Swinton), Adamova žena, živi v eksotičnem, mističnem, maroškem Tangieru, kjer so zahodnjaki nekoč prebolevali alergijo na zahod in kjer ji družbo dela angleški dramatik Christopher Marlowe (John Hurt), jasno, vampir, ki je res napisal vse Shakespearove tragedije – in zdi se, da je napisal tudi Spenglerjev Zaton zahoda. Vse najboljše in najlepše so ustvarili vampirji – outsiderji, marginalci, anarhisti, boemi, punkerji, hipsterji, zasvojenci. Zombiji, kot pravita ljudem (masam, mainstreamu, tihi večini), so s svojo apatijo, konformizmom in sterilnostjo vse to le pokvarili, zadušili in pokvečili, ja, zombificirali, svet so izčrpali in použili ter ga prelevili v muzej razpadanja, zato tudi človeška kri ne jamči več nesmrtnosti. Ni več čista. Tako je umazana, da bi ubila vampirja.

In ko se Eva vrne v Detroit, ko se pridruži Adamu, ko se zagledata, ko Adam prime njen kovček in ko zaplešeta, zlahka začutite, da je njun eksperimentalni antimodernizem bolj kul in modernejši od vsakršne modernosti, tako da je potem dudovsko vprašanje, kdo je bolj kul, vampirji ali zombiji, res zgolj retorično. Ko svet pride do konca, od človeštva ostanejo le vampirji. Ko svet pride do konca, preživijo le ljubimci, zadnji ljudje. Še dobro. Vsaj nekdo, ki zna ceniti neskončno lepoto razpadajočega sveta. Kot bi rekel Dude: “Tisti tepih je sobo res držal skupaj!”