9 mesecev šoka

proti

40-letna devica.

Gotovo poznate frazo “nasprotja se privlačijo”. To je obenem tudi definicija romantične komedije. Če kje, potem se nasprotja privlačijo prav v romantični komediji. Romantične komedije si filmarji ne znajo več predstavljati brez nasprotij, ki se privlačijo. In bolj ko romantična komedija ne ve več, kaj bi počela s sabo, bolj ekstremna postajajo ta nasprotja.

Vzemite le francosko romantično 9 mesecev šoka, ki jo je posnel Albert Dupontel, auteur kultnega Bernieja (in v kateri se za hip ali dva pojavijo tudi Gaspar Noé, Terry Gilliam in Jan Kounen). Ariane Felder (Sandrine Kiberlain) je 40-letna sodnica, ki živi le za svojo kariero. Cele dneve dela. Niti za trenutek se ne sprosti. Njeno zasebno, intimno življenje so dosjeji drugih ljudi. Jasno, samska je, brez otrok, a tudi brez seksa, ponosna na svoj celibat. Če jo “zgrabi”, se skušnjavi upre tako, da v svoji sobi odpleše rundo baleta. Ko pa jo kolegi za novo leto vendarle sprostijo in napijejo, se ji – ne ravno vajeni alkohola – zatemni. In pol leta kasneje ugotovi, da je noseča, kar jo šokira, še bolj pa jo šokira spoznanje, da ji je otroka koncipiral kriminalec (Albert Dupontel), ki pa ni le navadni tolovaj, ampak tolovaj tolovajev – kanibal. Sodnica in kanibal sta kakopak nasprotji, ki se privlačita, toda poanta ni toliko v tem, da gre za sodnico in kanibala, ampak v tem, da gre za samsko žensko in kanibala – v samski ženski je nekaj, kar privlači psihopata! Samska ženska kliče psihopata! Samska ženska si zasluži psihopata! 9 mesecev šoka je groteskna karikatura, ne, groteskna obsodba samske ženske, ki je krepko zamudila slovenski referendum o umetni oploditvi samskih žensk. Obenem pa izgleda kot metafilm: mar niso prav romantične komedije žanr, ki samski ženski ne pusti, da bi bila samska?