Transformerji: Doba izumrtja

zadržan

Sodni dan.

Če ste mislili, da se bodo najnovejši Transformerji začeli na kakem akutnem geopolitičnem žarišču, recimo v Iranu ali pa na meji med Sirijo in Irakom, ste se motili. Začnejo se v Jurskem parku, okej, med dinozavri, nad katere nenadoma – kot strela z jasnega, no, kot meteor z jasnega – prihrumijo mračni, hladni, diabolični deseptikonski transformerji, ki jih z napalmom iztrebijo. Toliko, da boste vedeli, kako in zakaj so izumrli dinozavri.

Zgodilo se jim je nekaj takega kot nekoč Vietnamcem – Apokalipsa danes. Takoj zatem se preselimo v Teksas, kjer si Cade Yeager (Mark Wahlberg), lokalni avtomehanik in izumitelj, ogleduje staro, opuščeno, zaprašeno, razpadajočo filmsko palačo, v kateri so ljudje nekoč videli vse najboljše, toda ne “nadaljevanj, rimejkov in ostalega sranja”, kot pravi nekdanji upravnik, očitno odmev filmskih kritikov, ki Bayeve Transformerje redno in tako rekoč ritualno razglašajo za “najslabše filme leta”, kar je seveda ironično, če pomislimo, kakšen auteur in cinefil je Bay, ki nam hoče tokrat verjetno reči: Vidite, to je moja verzija Bogdanovicheve Zadnje predstave! Magari njen reboot. Hej, tudi tu imate Teksas, tudi tu imate kino in tudi tu imate konec neke dobe! Zato Doba izumrtja, sicer burleskno prešpikana z aluzijami na paranojo, patriotski pomp (“Ne pozabite Chicaga”, “Čas je, da planet vzamemo nazaj” ipd.), 11. september (“definitivni dogodek za nacijo”, “začetek nove dobe”, le da jih ne faše New York, ampak Chicago), makiavelistični cinizem ameriških tajnih služb (a la NSA), aktualno bitko za primat v vojni robotiki (pri kateri Američani zaostajajo, kot poroča revija Foreign Policy) in distopične strahote genetskega inženiringa (ljudje se ne bodo več rojevali, ampak bodo “nastajali”, kot roboti), izgleda kot amfetaminska filmska enciklopedija. Ko pošastni deseptikon leze po stolpnici, se spomnite na King Konga. Ko zagledate robotke, ki skrbijo za komični učinek, se spomnite na Vojno zvezd. Ko očetovo “teroriziranje” hčerinega fanta postane ritual, se spomnite na Armageddon. Ko se sprožijo vse tiste divje, razbijaške dirke po čikaških ulicah, se spomnite na Hitre in drzne. Ko avto spektakularno skoči z ene strani na drugo, se spomnite na bondiado Mož z zlato pištolo. Ko pokaže Monument Valley, se spomnite na vesterne Johna Forda. Ko velikani punco ugrabijo z mrežo, ki jo potem potegnejo in zategnejo visoko navzgor, se spomnite na Vojno svetov. Ko vesoljski humanoidi pokažejo zobe, se spomnite na Predatorje 2. In ko se nad Chicagom prikaže velika vesoljska ladja, se spomnite na Dan neodvisnosti. Filmi se tu manično spotikajo drug ob drugega, kar pa ne preseneča, saj je tudi sama Doba izumrtja le neskončni ringelšil razbijanja, divjanja, trganja, cefranja, razpadanja, razstreljevanja in uničevanja, totalni action painting, popolni anti-Warhol, toda na koncu – ironično! – tako enoličen in dolgočasen kot Warholov šesturni posnetek spečega moškega – ali pa njegov osemurni posnetek Empire State Buildinga. Sicer pa je to zgodba o malem, odbitem, neodvisnem, inovativnem podjetniku, ki se mu vsi posmehujejo. Obdan je z giganti, srhljivimi brezosebnimi mašinami, vse je proti njemu, a vztraja. Ime mu je Cade, piše pa se Yeager, kot oni sloviti ameriški testni pilot, ki je leta 1947 prebil zvočni zid, toda taki junaki “podjetniškega duha” – rušilci “zvočnih” zidov – danes živijo le še v animiranih filmih in pravljicah gospodarskih zbornic, ki jim še vedno ni jasno, da je podjetniški duh umrl že tam nekje na začetku 20. stoletja. Med trusti, monopolisti, karteli in lobisti velikega kapitala ni imel nobenih možnosti.