Arto Paasilinna: Na lovu za spomini

Nov prevod priljubljenega finskega romanopisca.

Ko pisec napiše uspešnico, začno knjigotržci teči za njim in odtlej objavlja vse, kar piše ali bo šele napisal. Pri Paasilinni pa velja nasprotno: ker mu je bolezen onemogočila pisanje, on pa je med bralci še naprej popularen, založniki problem rešujejo s tem, da segajo v njegovo ustvarjalno zgodovino in prevajajo starejša in manj odmevna dela.

Pred slovenskimi bralci je tako že deseti prevod njegovega romana, tokrat iz leta 1991. Kakšno je torej mesto zadnjega prevoda v primerjavi z legendarnimi: »Tulečim mlinarjem«, »Dedu za petami«, »Gozdom obešenih lisic«, »Očarljivim skupinskim samomorom«, »Zajčjim letom« etc.? V strukturi naracije in v slogu je identičen, le da z nekaj manj bralne napetosti in z manj izrazito »norostjo« kršenja pravil normalnosti vsakdanjega življenja. Osrednji junak je starec s polnimi žepi bankovcev, ki je pozabil, kdo je in kam gre. A potem vseeno je in gre, kljubovaje demenci. In prav v tem je delo posebno. Paasilinnovi junaki so drugod videti kot norci, čeravno so povsem O. K., tokrat pa je zastavek podvojen – kot norec se obnaša mentalno prizadeti. Posledica je za bralca dramatična. Lahko bo sicer užival v ironijah trans-

gresije samoumevnega, toda tokrat delo ni le zabavni izlet in fascinacija nad drznostjo ljudi, ki nekega dne sklenejo, da bodo dramatično preobrnili svoje življenje, zamenjali poklic, kraje in ljudi, s katerimi so bivali. Upokojeni geodet Rytkönen se namreč za preobrat ni odločil sam, določila mu ga je demenca. Avtor pa tu ponovi svoj klasični obrat. Njegov junak ne bo ravnal pasivno v maniri običajnega bolnika, ki čaka in hira v svojem krogu, temveč bo stopil na ambiciozno pot po meandrih drobcev spomina. Dasiravno ne med najbolj priljubljenimi, pa vsekakor radikalno prodoren roman.