Kongres

za -

Prihodnost filma.

Ko so začeli v filmih uporabljati digitalne igralce, narejene iz pikslov, ne pa iz mesa, in ko so začeli uporabljati motion-capture, s katerim so igralcem vzeli digitalni odtis telesa, so se vsi spraševali: ali bodo filmi v prihodnosti sploh še potrebovali igralce? Al Pacino je v filmu S1m0ne igral holivudskega producenta, ki ustvari digitalno igralko, s čimer reši vse svoje probleme – ker je igralka digitalna, ne teži, ne izsiljuje, ni kapriciozna, nima zvezdniških zahtev in tako dalje.

Naredi vse, kar ji reče. Poslušna je in vodljiva – oh, in s snemanja ne more kar protestno odkorakati. S1m0ne je pravo nasprotje Robin Wright, ki ji njen agent (Harvey Keitel) v Kongresu, posnetem po romanu Stanislawa Lema, razlaga, zakaj nihče v Hollywoodu noče več delati z njo – ker je naporna, ošabna in vzkipljiva, ker je nemogoča, ker stalno teži, ker ima vedno neke svoje ideje, ker je kapriciozna, ker se nanjo ni mogoče zanesti. Robin Wright je odpisana, toda Hollywood – okej, studio Miramount (satirična kombinacija Miramaxa in Paramounta) – ji ponudi zadnjo priložnost, zadnji angažma: njenemu telesu, njeni obrazni mimiki in njenim emocijam bodo s pomočjo “hermetičnega skeniranja” vzeli digitalni odtis, v zameno zanj – in obljubo, da fizično v filmih ne bo več igrala – pa ji bodo bajno plačali. Vse njene vloge bo poslej odigral njen digitalni avatar, kar pomeni, da bo veliko in še dolgo igrala, heh, nikoli ne bo nehala igrati. To pa pomeni še nekaj: da vlog ne bo več mogla izbirati. Igrala bo, kar ji bodo rekli, da naj igra. Vloge bo izbiral studio, kapital, korporacija. Izgubila bo telo, svobodo in možnost izbire, dobila pa večno 3D življenje. Nikoli se ne bo postarala. Ne bo se ji več treba smešiti s plastičnimi operacijami. Vedno bo izgledala tako kot v Princesi nevesti. Vedno bo taka kot tedaj, ko so jo imeli vsi najraje. Gledalci jo bodo večno požirali. Robin Wright to faustovsko vlogo – vlogo svojega življenja – sprejme. Kaj pa naj? Za ženske njene starosti ni vlog, z igralci pa je itak konec! Začenja se prihodnost filma! In ko se Robin Wright 20 let kasneje znajde na “Futurističnem kongresu” v Abraham Cityju, v halucinantni animirani utopiji, v kateri mrgoli digitalnih igralcev, korifej, ki so svoja telesa prodale prihodnosti filma (od Michaela Jacksona do Jezusa Kristusa), je to le priložnost, da Ari Folman, avtor sijajno strašnega Valčka z Baširjem, zaokroži svoje poante o digitalizaciji človeške izkušnje, komodifikaciji ljudi, narcizmu spletne “kreativnosti”, izgubi telesa, omejenosti vlog, izginjanju individualnosti, instant slavi, primatu imidža in nečloveškosti sodobnih tehnologij, toda Kongres je vendarle cinefilski: tehnologija si bo podredila vse, razen filma, ki si bo – pač kot vedno – podredil tehnologijo. Film bo preživel tudi konec človeka, konec filozofije in konec umetnosti – in konec sveta. Smrt mu že od nekdaj lepo pristoji. Še celo konec filma bo izgledal kot film, magari le kot stara risanka.

(Kinodvor)