Die Antwoord: Naslednja stopnička popa

Brez ovinkarjenja: zasedba Die Antwoord je, odkar je pred dobrimi štirimi leti kot meteorit treščila na glasbeno prizorišče, najboljša stvar, ki se je v tem času zgodila pop glasbi. Če upoštevamo njeno razvpitost, morda celo najboljša stvar zadnjih dvajsetih let.

So popkulturni fenomen, ki se enako dobro znajde na obisku v pogovorni oddaji pri Davidu Lettermanu, v newyorškem muzeju sodobne umetnosti Guggenheim, na berlinskem filmskem festivalu ali na enem največjih ameriških glasbenih festivalov na prostem Coachella. In seveda: na svetovnem spletu. Po objavi video prvenca za singel Enter The Ninja so se njihovemu lokalnemu spletnemu ponudniku čez noč podrli strežniki. Danes ima ta video na YouTubu več kot dvajset milijonov ogledov, to pa je še vedno pol manj od njihovega najbolj gledanega videa za pesem I Fink U Freeky.

Horde oboževalcev po vsem svetu medtem posnemajo kričeči, skoraj absurdni pojavi edinih dveh medijsko izpostavljenih članov zasedbe, gangstersko-zvodniškega Ninje in vesoljsko-infantilne Yo-Landi Vi$$er. Bolj prepoznaven Južnoafričan od njiju ta čas ostaja le še Nelson Mandela. In tako kot smo južnoafriško realnost nekoč spoznavali skozi njegova prizadevanja, zdaj, sicer zelo karikirano, tamkajšnjo sodobno (socioekonomsko) realnost, vsaj tisto iz predmestnega trebuha Cape Towna, spoznavamo skozi lik in delo skupine Die Antwoord.

»Smo najbolj retardirana ali najboljša stvar, ki se je zgodila v našem vesolju?« se je ob vsem tem v intervjuju za britanski časnik The Guardian spraševal Ninja. Odvisno koga vprašate. Za tiste, ki so pripravljeni pogledati pod njihovo groteskno, »zefovsko« površje, najbrž ni dileme ...

Pop perverzije

Izraz Die Antwoord v afrikanščini pomeni »odgovor« in zasedba je dejansko odgovor – na prevladujočo glasbo in tudi duha sedanjega časa. Ko jih je za skupno turnejo novačila Lady Gaga, so povabilu na njen vsebinsko banalen frik šov elegantno rekli ne. Še več, na račun tega so pozneje posneli zbadljivi video za komad Fatty Boom Boom. Seveda ne nasprotujejo vsemu popu, nikakor. Upira pa se jim debilnost vsebinsko praznega sodobnega popa, kjer štejeta le industrijsko štancanje in gnusno poln bančni račun. Zato neprestano nastavljajo ogledalo – pop glasbenikom in njihovim poslušalcem, predvsem pa impotentnemu pop enoumju.

Nobeno presenečenje ni, da velik del poslušalcev, in skupaj z njimi praktično ves ameriški mainstreamovski medijski ustroj, Die Antwoord kljub temu enači prav s tem istim pop primitivizmom. Vsaj na površju zasedba namreč operira z istimi pop orodji, ne nazadnje jim je tudi prvenec založila velikanka Interscope, založba, ki forsira prav pop zvezdnike, začenši z Lady Gaga. A to razmerje ni trajalo dolgo. Deloma zato, ker so Interscopovci med pripravami na izid drugega albuma spregledali njihove resnične namere. Zasedba se je namreč v skladbi Uncle Jimmy Skit ponorčevala iz samega samovoljnega šefa založbe Jimmyja Iovina. Najtehtnejši razlog za razhod pa je bilo dejstvo, da se Antwoordovci preprosto niso hoteli upogibati pod diktati Interscopa, ki bi jih na koncu verjetno spremenili v še en generičen, morda celo butast pop produkt. Ninja in kompanija so album Ten$Ion nazadnje založili v samozaložbi, pri svoji novoustanovljeni znamki Zef Records, in tako ohranili popoln nadzor nad kreativno suverenostjo.

So projekt, ki ves čas briše ločnico med realnim in izmišljenim. So njihove bizarne pojave le dobra igra? Ali pa so spimpani BMW-ji, kičast nakit, groteskni tatuji in flešerska garderoba del njihovega resničnega življenja?

Še pred izidom prvenca so kakšnih dvajset skladb ponudili v brezplačen dolpoteg in objavili tudi prvega od svojih odbitih videov, ki si ga je čez noč ogledalo na stotisoče ljudi. Takrat je bilo videti, kot da so se na sceno prikotalili tako mimogrede, iz vakuuma. Pa se niso. Ninja je imel v svojem rezimeju že dvajset let ustvarjanja v različnih projektih, s katerimi praviloma ni segel bistveno dlje od južnoafriškega klubskega podtalja. A v konceptualno, celostno podobo Die Antwoord je skupaj s sodelavci vložil veliko trdega dela, premišljenega oblikovanja strategij in iskanja optimalne glasbene formule, s katero bi nagovorili širši krog poslušalcev.

O tem bi lahko veliko povedal glasbeni producent Justin de Nobrega, tretji uradni član zasedbe Die Antwoord z alter egom DJ Hi-Tek. Ninja in Yo-Landi ga v intervjujih predstavljata kot introvertiranega, asocialnega, govorno hendikepiranega glasbenega genialneža, ki ima samoto svojega studia veliko raje od soja žarometov. Toda Hi-Tek intervjujev praktično ne daje, pa še takrat, ko jih da, je to ponavadi za obskurne, specializirane spletne portale, ki jih bolj kot fenomen Die Antwoord zanimajo njegove producentske izkušnje.

No, kljub vsemu tudi vidna člana benda, Ninja in Yo-Landi, še zdaleč nista tipični pop marioneti. Fascinirana z ameriško pop kulturo sta možnost za preboj v čezoceansko glasbeno areno sprva iskala s spreobračanjem ameriških glasbenih stereotipov. Da imata nekaj posebnega, nekaj, kar izstopa, pa sta začutila, ko sta, menda na Yo-Landijino pobudo, v svoj izraz začela vključevati vpijoče južnoafriške motive. Šele že skoraj nadrealistična kombinacija sprevračanja in prevrednotenja klišejev, tako iz sveta pop glasbe kot njunega capetownskega okolja, ju je na koncu pripeljala do zmagovite formule.

Z njo sta postavila odličen teren vsem dežurnim moralistom, ki so njuno početje zgroženo zreducirali na puhlico »belsko smetje, ki brezsramno eksploatira deprivilegirano črnsko prebivalstvo«. Toda sodeč po tistih bolj artikuliranih intervjujih, v katerih so se izpraševalci pripravljeni spustiti tudi pod površje Die Antwoorda, zasedba opaža, da apartheid, vsaj na rasno mešanih, njej domačih predmestnih ulicah Cape Towna, počasi postaja stvar preteklosti. Zdi se, da v podzavesti članov benda resnično ni prostora za kakršno koli diskriminacijo, se pa hkrati dobro zavedajo, da je to za mnoge še vedno zelo občutljiva tema. In prav zato v svoji glasbi tako subverzivno sprevračajo miselne vzorce moralistov in političnih korektnežev, pri čemer jim pomaga tudi kultni newyorški fotograf Roger Ballen, ki v Južni Afriki že od konca osemdesetih let pred svoj objektiv postavlja motive s tamkajšnjega socialnega obrobja.

Ta subverzivnost se iz njihove glasbe preliva tudi v videospote, same po sebi mini filmske mojstrovine. Te so prava parada anti-hollywoodske mentalitete, v njih pa postavljajo na ogled in v razmislek teme nasilja, vandalizma, revščine, prostitucije, drog, homofobije, rasizma, disfunkcionalne družine, sprevrženih spolnih praks, seksizma, profanosti, mentalne in genetske hendikepiranosti ter še celo kopico podobnih tem, ki v mainstream pop kulturi največkrat še vedno veljajo za tabu. V glavnih vlogah se pojavljata kar Ninja in Yo-Landi, opremljena po zadnjih modnih zapovedih zef kulture oziroma življenjskega sloga, nekakšnega južnoafriškega ekvivalenta britanskega chav stereotipa. Razlika med obema je le ta, da Britanci termin chav uporabljajo kot slabšalno oznako za nekoga drugega, med tem ko je zef obveljal za skrajno kulski stil, ki se ga ne da misliti brez spimpanih BMW-jev, kičastega nakita, retro-futurističnih pričesk, grotesknih tatujev in flešerske garderobe.

Vse to že od začetka nakazuje, da Die Antwoord močno privlači filmski medij. Ninja dejansko priznava, da ima filmske ambicije, in napoveduje: »Nekoč nas boste videli v Cannesu!« Tam se sicer še niso pojavili, toda bizarne, provokativne, nadrealistične podobe iz njihovih videov so jih pripeljale do sodelovanja z ekscentričnim filmskim genialnežem Harmonyjem Korinom, druženja z Davidom Lynchem in priredbe komada Bulldog Emirja Kusturice. Na obzorju je bilo še nekaj morebitnih sodelovanj, režiser David Fincher je Yo-Landi denimo novačil za vlogo v rimejku švedske uspešnice Dekle z zmajskim tatujem (The Girl with the Dragon Tattoo), toda za zdaj dlje od manjših filmskih izkušenj niso prišli.

Rap-rave iz prihodnosti

Morda čas za to šele prihaja, saj Ninja napoveduje samoukinitev skupine po petem albumu. Zdaj so pri tretjem. Verjetno se napoved o samoukinitvi v luči vse večje priljubljenosti zasedbe sliši čudno, toda to je le še znak več, da gre za resnično dobro zastavljen projekt, ki ves čas briše ločnico med realnim in izmišljenim. Vse več jih je namreč, ki se sprašujejo, ali sta bizarni pojavi Ninje in Yo-Landi le dobra igra. Ali pa je obratno - so odbiti motivi iz njunih videov vzeti iz njunega resničnega življenjskega sloga?

S tem, kaj je res in kaj ne, pa se verjetno ni obremenjeval Aphex Twin, tudi sam mojster provokacije, sicer pa eden najbolj cenjenih elektronskih kreativcev, ki ga z Die Antwoord že od vsega začetka veže vzajemno fenovstvo. Praktično ni intervjuja, v katerem Antwoordovci ne bi poudarjali, da so dobršen del navdiha za svoj izraz našli v glasbi ekscentričnega Britanca, in ko so se nenapovedano prvič pojavili skupaj na odru nekega festivala, je huronski odziv občinstva prizorišču skoraj odpihnil streho.

Tudi sicer se zdi, da Die Antwoord s svojo glasbo ne bi mogli ujeti bolj idealnega trenutka. Preboj na ameriški trg jim je uspel ravno v času, ko je tamkajšnje občinstvo, dotlej gluho za bolj elektronske glasbene zvrsti, tako rekoč čez noč zmobilizirala rejverska vročica. In Die Antwoord so se s svojo izpiljeno kombinacijo rapa in (pop) rejva sredi te evforije znašli kot ribe v vodi.

Ko jih je pred skupno turnejo intervjuval še en njihov velik fen, rockerski glasbenik Dave Navarro, ki je med drugim član skupin Jane’s Addiction, Red Hot Chilli Peppers in Nine Inch Nails, so skupaj prišli do zaključka, da je najslabše, kar se ti kot glasbeniku lahko zgodi, da te občinstvo indeferentno zignorira. Da ostaneš brez odziva. In da je največji dosežek to, da te bodisi ljubijo ali sovražijo.

V primeru Die Antwoord je slednje tako rekoč samoumevno!

Koncert:
Die Antwoord
Kje: v okviru festivala Schengenfest, Vinica
Kdaj: 1. avgusta 2014