Herkules

zadržan +

Otrok manjšega Boga.

Vemo, kako zelo Hollywood ljubi nadaljevanja in rimejke. Toda dobro vemo, da ne ljubi le rimejkov filmov, ampak tudi rimejke TV-serij, ki jih potem sam prelevi v kino-serije (21 Jump Street, 22 Jump Street, in ja, 23 Jump Street je neizogiben). In vemo, da po novem ljubi tudi reboote, ponovne začetke oz. osvežitve svojih kino-serij, pri čemer z rebooti ne čaka prav dolgo (spomnite se le Spidermanov, če je že pri Zvezdnih stezah počakal malce dlje), kar pomeni, da jih res ljubi.

Vemo pa še nekaj: Hollywood gre v tej svoji ljubezni do ponavljanja istega – do neskončnega dneva filma – včasih tako daleč, da nas tako rekoč sočasno preseneti z dvema identičnima filmoma. Lani nas je recimo presenetil z dvema filmoma o teroristih, ki okupirajo Belo hišo (Padec Olimpa & Napad na Belo hišo), letos pa z dvema filmoma o Herkulesu. Najprej smo na začetku leta videli Harlinovo Legendo o Herkulu, ki je izgledala bolj kot legenda o Spartaku. Ne brez razloga: Herkul, ki ga je igral Kellan Lutz, je bil bolj podoben Spartaku kot pa samemu sebi. Če so hoteli posneti podaljšano epizodo TV-serije o Spartaku, potem so zadeli. Če pa so hoteli posneti film o antičnem polbogu, ki skuša zrušiti tirana in zlomiti njegovo vojsko, potem bi morali malce počakati in si najprej ogledati Herkulesa, v katerem Herkulesa, superjunaški produkt tistega famoznega antičnega skoka čez plot, igra Dwayne Johnson, eks The Rock. Herkules je v primerjavi z Legendo o Herkulu napredek, če že ne zaradi drugega, potem zato, ker ga ni navdihnila TV-serija Spartak, ampak Snyderjev epos 300. Tu namreč ne manjka sandalskih mečevalcev, ki so pripravljeni umreti drug za drugega – in za Herkulesa, se razume, četudi ne nujno v tem vrstnem redu. Tu ne manjka moških, ki brezmejno verujejo drug v drugega in ki drug drugega orgazmično nabadajo in prebadajo. Tu ne manjka vojsk, ki dobesedno penetrirajo druga v drugo. Tu ne manjka Usode, ki ji moški ne morejo pobegniti. Tu ne manjka visokih, epskih sloganov. Kar pa ne čudi: stari Grki so se očitno pogovarjali v sloganih. Izrekli so le to, kar bodo nekoč citirali. In da bi bilo mogoče to, kar izrečejo, res učinkovito citirati, to izrekajo angleški igralci, recimo John Hurt, Ian McShane, Joseph Fiennes, Rufus Sewell, Peter Mullan in Ian Whyte, ki v svojo kultivirano šekspirjansko dikcijo jamčijo, da se ne izgubi noben veznik in da antična Grčija izgleda kot gledališče, v katerem igralci drug drugemu dajejo iztočnice, Herkules pa kot Hamlet s kompleksom Henrika V, ki je bil tako šekspirjanski kot angleška osvojitev Francije. Toda bolj ko gledate tega ful-gas Herkulesa, bolj se vam zdi čudno, da Herkules sploh potrebuje svojo vojsko. Herkules, ki bi lahko poveljeval bogovom, je namreč superjunak, ki zmore dvanajstero superjunaštev. Zmelje hidro! Zmelje leva! Zmelje zmaja! Zmelje zimsko beštijo! In tako dalje. Če zmore vsa ta superjunaštva, potem bi lahko sam zmlel tudi nasprotno vojsko. Nič, superjunaški filmi ne morejo in ne morejo iz svoje kože: po eni strani nas prepričujejo, da lahko vojsko premaga le vojska, po drugi strani pa nam stalno dokazujejo, da bi lahko superjunak nasprotno vojsko premagal tudi sam. In to brez angleškega akcenta.