Varuhi galaksije

zelo za

Fantastičnih pet.

Prvič: ste videli zadnje superjunaške filme studia Marvel? Ja, postajali so vse bolj resni, celo resnobni. In ja, vse bolj so se držali Zemlje. Spomnite se le Thora, Iron Mana in Stotnika Amerike – potrebovali so Zemljo, da bi izgledali superjunaško. Marvelovi Varuhi galaksije pomenijo predah, celo diverzijo. Superjunaki se tu ne jemljejo resno. In tudi film jih ne jemlje resno. A da ne bo kakega nesporazuma: film jih jemlje resneje, kot jemljejo sami sebe. Varuhi galaksije so intergalaktični wisecracking, vesoljski stand-up, ringelšpilski kozmični vic. Kot da bi Lucas šepnil Spielbergu: Tega pa še nisi slišal! Hej, vesolje je neskončno, brezmejno in nepredvidljivo – zakaj bi se držal utrujene, enolične, dolgočasne, predvidljive, majhne Zemlje, na kateri nihče več ne sliši tvojih vicev?

Drugič: bi radi videli vesoljsko opero? Bi radi videli novo Vojno zvezd, okej, Vojno zvezd za nove čase? Bi radi videli Vojno zvezd, ki je boljša od zadnje Lucasove trilogije? Čudnih imen, čudnih bitij, čudne geografije in zelo, zelo oddaljenih planetov – s čudnimi imeni – se v Varuhih galaksije ne manjka. Peter Quill (Chris Pratt), alias Gospodar zvezd (Star-Lord), koketni, domišljavi, funky superjunak, izgleda kot kombinacija Hana Sola in Luka Skywalkerja, ujeta v štikle osemdesetih. “Come and get your love,” poje, ko pleše na zapuščenem planetu. Vesolje je brezmejno – le zakaj bi se omejeval? Ona famozna robotka, C-3PO in R2-D2, zamenjata odbita lovca na glave, govoreči, brbljavi rakun (z glasom Bradleyja Cooperja), alias Rocket, in hodeče, govoreče, resda monosilabično drevo (z glasom Vina Diesla), alias Groot (“I am Groot”), princeso Leijo pa nadomešča poskočna, agresivna, smrtonosna, kuščarsko zelena Gamora (Zoë Saldana). Njeno ime je skoraj anagram princese Leije, ki se je pisala Organa. Mišičasti, grobijanski, furijozni, tetovirani, hulkasti Drax (Dave Bautista), kralj refleksov, pa izgleda kot depilirani Chewbacca, ki misli, da je Darth Vader. Vsi skupaj so varuhi galaksije, ne nujno tiste galaksije, v kateri se je dogajala Vojna zvezd. Vesolje je vesolje – zakaj bi se omejevali? Če hočeš rešiti vesolje, potrebuješ več smisla za humor kot Thor, Iron Man in Stotnik Amerika.

Tretjič: Peter Quill – Han Solo s superjunaškimi sposobnostmi – je produkt osemdesetih. Stalno si vrti štikle osemdesetih. S kasete, ki mu jo je pred smrtjo pustila mama. V osemdesetih je Lucasov Han Solo mutiral v Spielbergovega Indiano Jonesa. In Peter je na lovu za izgubljenim zakladom. Recite mu Raider of the Lost Ark. Ali pa še bolje: Indiana Jones. Le da ne išče skrinje Stare zaveze niti Zvezde smrti, ampak kroglico, magični artefakt v velikosti bejzbolske žogice, Macguffin, ki ga hočejo vsi, Yondu (Michael Rooker), Ronan (Lee Pace) in Thanos (Josh Brolin), tako da bi se ga verjetno razveselil tudi Hitchcock. In dr. René Belloq, se razume. Varuhi galaksije prihajajo iz starih serialov. Kot Lov za izgubljenim zakladom.

In četrtič: Varuhi galaksije so pulp fiction, ki noče ničesar zamuditi in v katerem absurdni, burleskni, tromatični liki niso v napoto pop štiklom. Pop štikli niso v napoto gegom. Gegi niso v napoto efektom. Efekti niso v napoto konfrontacijam. Konfrontacije niso v napoto epskim lokacijam. Epske lokacije niso v napoto humorju. Humor ni v napoto žanrskim rifom. Žanrski rifi niso v napoto gadgetom. Gadgeti niso v napoto romanci. Romanca ni v napoto bromanci. Bromanca ni v napoto Footloosu. Footloose ni v napoto Malteškemu sokolu. Malteški sokol ni v napoto eksplozijam. Eksplozije niso v napoto fantazijam. Fantazije niso v napoto norosti. Norost pa ni v napoto realnosti. Varuhi galaksije – Gospodar zvezd, Rocket, Groot, Gamora in Drax – so tako superjunaški, da sploh ne izgledajo superjunaško, ampak realistično. Spremenili ne bodo le filmov, posnetih po stripih, ampak tudi same stripe.