Signal

za +

Detour.

Signal nam najprej obljubi road movie. Avto z dvema fantoma in punco drvi čez planjave ameriškega jugozahoda. Da so daleč od doma, ni dvoma. A po drugi strani – doma verjetno nimajo več. Vsaj tako se zdi. Drug drugemu so dom. Fanta sta Nic (Brenton Thwaites) in Jonah (Beau Knapp), gika z elitnih šol (MIT), punca pa je Haley (Olivia Cooke). Peljeta jo v Kalifornijo – na drugo šolo, v drugi svet. S Haley hodi Nic.

Z njo bi lahko hodil tudi Jonah, če ne bi imel tistih očal, ki poudarjajo njegovo gikovsko vero in samozavest. To ni film, v katerem najboljša punca hodi z najfanatičnejšim gikom, ampak film, v katerem najboljša punca hodi z gikom, ki nima očal. Nic ni le brez očal, ampak je tudi brez samozavesti – brez vere v prihodnost. Punce postanejo na določeni stopnji svojega razvoja skeptične do fantov, ki so brez vere v prihodnost. In Haley je natanko v tej fazi razvoja. Ne bi več eksperimentirala. Nic bi še. Ne bi se še zresnil. Ne bi se še ustalil. Ko pa se v filmu na poti – običajno prav v avtu – znajdeta fant, ki se še ne bi zresnil in ustalil, in punca, ki ima dovolj eksperimentiranja in negotovosti, se jima vedno zgodi kaj hudega, strašnega, fatalnega, saj veste, detour. Ali bolje rečeno: dobita signal. In ta signal je test – test njune ljubezni. A tudi test njegove resnosti – priložnost, da najde vero v prihodnost, ali če hočete, vero v skupno gospodinjstvo. Signal je tak film, le da fant in punca ne srečata teksaških kanibalov. Obstajajo namreč hujše reči od teksaških kanibalov. Obstajajo hujše reči, ki vračajo vero v prihodnost. Okej: obstajajo reči, ki kažejo, da je prihodnost že tu. Še huje, obstajajo reči, ki kažejo, da je prihodnost že za nami. Signal je tak film. In to je vse, kar vam lahko povem. Več vam ne smem izdati. Če bi vam, bi me požrli. V resnici sem vam izdal manj, kot vam izdaja napovednik. Ne brez razloga: Signal se namreč v trenutku, ko se zgodi tisto strašno, tisti detour, dobesedno odlomi, in to tako daleč stran od tega, kar ste videli v prvih nekaj cross country minutah, da boste imeli občutek, da s tem nima nobene zveze. Kar pa naj vas nikar ne zavede: vse tisto, kar – šokantno, lucidno, napeto, misteriozno, intrigantno, apokaliptično, zunajzemeljsko – sledi, je popolna metafora moške panike in tesnobe, moškega strahu pred ujetostjo, utesnjenostjo, ukleščenostjo in izgubo tiste “nomadske” kvalitete življenja, moškega strahu pred tem, da ga bo ženska ustavila in paralizirala, da mu bo torej “ukradla” prihodnost, moškega strahu, da postaja stepfordska žena in da je vsa njegova prihodnost že za njim. Predstavljajte si, da bi film o tem posnel Stanley Kubrick, ki je znal moško odtujenost vedno spremeniti v vesoljski spektakel, ali pa David Lynch, ki je nenadoma začutil potrebo po dopolnitvi svojega Eraserheada.