Reši nas hudega

zadržan

Jakobova lestev groze.

Ko so džihadisti 11. septembra 2001 sesuli Svetovni trgovinski center, je Busheva administracija rekla, da je šlo za povsem iracionalno dejanje, da so Ameriko napadli brez razloga in brez osnove in da so džihadisti to storili le zato, ker so zlobni. S tem so hoteli reči, da to, kar Amerika počne po svetu, nima nobene zveze s tem, kar se je zgodilo v New Yorku. Kritiki ameriške zunanje politike pa so rekli: dobili so, kar so iskali.

In dodali: The chickens are coming home to roost! Kar pomeni: to, kar počneš drugim, se prej ko slej zgodi tudi pred tvojimi vrati. Ali še bolje: slaba dejanja vedno pridejo za tabo. In grozljivka Reši nas hudega – Vsega hudega nas reši bi zvenelo precej bolje, heh – je krvava, umazana alegorija teh fraz, teh prekletstev, ki letijo kot puščice in piščanci. Po uvodu, ki se odvrti v Iraku, kjer trije ameriški vojaki v katakombah doživijo nekaj strašnega, agoničnega, babilonskega in iracionalnega (“What the fuck is that!?”), se hitro preselimo v New York, okej, v Bronx, kjer se začnejo dogajati strašne, agonične, babilonske, iracionalne reči – policaj, narednik Ralph Sarchie (Eric Bana), neonski mačo, ki je izgubil vero in ki ga zaradi napol “mistične” afinitete do preiskav najbrutalnejših zločinov kličejo “Radar”, naleti na mrtvega dojenčka, trpinčeno žensko in mater, ki hoče leve nahraniti v svojim otrokom, toda ti zločini so le ključi do tistih treh vojakov, ki jih je Irak očitno prelevil v demonične “piščance”, potrebne eksorcizma, ki ga zagotovi ekscentrični jezuit (Edgar Ramirez), eks džanki, najboljši poznavalec “čistega” oz. “primarnega zla” daleč naokrog. Reši nas hudega, remiks okultnega šokerja, policijske proceduralke in psevdosplatterja, poln teme, dežja, šumov, krvi, križev, vraž, obsedenih igrač, šifriranih sporočil, tatujev s sedmimi smrtnimi grehi, latinsko-perzijskih spakedrank in verzov benda The Doors (Break on Through To the Other Side), bi prestrašil Georga Busha in Dicka Cheneyja (celo Jezusa Kristusa), še toliko bolj, ker je posnet po resnični zgodbi, po avtobiografiji narednika Ralpha Sarchieja, pa četudi se bo marsikomu zdelo, da je v resnici posnet po Izganjalcu hudiča ali pa kar po Derricksonovem Hudiču v Emily Rose. Nič, “piščanci” se vrnejo domov, v New York, ki izgleda kot portal v Pekel, Zlo pa lahko izžene le ta, ki ponovno najde vero – kot Bush ali pa Sarchie, da ne rečem Searchie.