Lucy

za

Girl Power!

Če na filmski sliki vožnjo avtomobilov ekstremno pospešiš, izgine. Ne vidi se jih več. Vse je odvisno od časa. “Brez časa ne obstajamo,” dahne Lucy, glavna junakinja tega sci-fi trilerja, ki izgleda kot hiperaktivni B-film, v katerem o evoluciji debatirajo Kubrickova Odiseja v vesolju, Malickovo Drevo življenja in Nolanov Izvor. Lucy igra Scarlett Johansson, ki s tem sklepa svojo neformalno posthumanistično trilogijo (Ona/Pod kožo/Lucy). Režira Luc Besson, ki ne more pozabiti svoje Nikite.

In tudi nam ne pusti, da bi jo pozabili. Lucy je party girl – kot Nikita. Izgubljena, zblojena, obupana, panična, deklasirana, le da ne v Parizu, ampak v Tajpeju (Tajvan), kjer se nenadoma znajde s kovčkom, polnim “modrih kristalov”, nove eksperimentalne sintetične droge, ki jo potem brutalna azijska mafija (via Choi Min-sik) “skrije” vanjo, kar povzroči mutacijo: Lucy dobi – tako kot Nikita – nadčloveške, postčloveške sposobnosti. Ne, ne postane poklicna morilka, ampak zen-terminatorsko superbitje, X-Girl. “Človek uporablja le 10 % zmogljivosti svojih možganov,” nas stalno opozarja veliki kognitivec, profesor Norman (Morgan Freeman). Kaj bi bilo, če bi uporabljali 100 % svojih možganov? Prav Lucyjin izkoristek možganov pa se kontinuirano povečuje: 30 %, 40 %, 50 %. “Vse čutim,” reče svoji materi. Vse – vesolje, zrak, vibracije, ljudi, gravitacijo, rotacijo Zemlje, vročino, ki puhti iz njenega telesa, kri v svojih žilah, svoje možgane. In vsega se spomni, celo materinega mleka. Lucy je povsod. Vsepovsodna, vsevidna, vsevedna – in vsemogočna. Leeloo, ki postane Neo. Čakajte, da začne izkoriščati 100 % svojih možganov, pa boste videli, kako je izgledal Big Bang! Lucy je bombastični, adrenalinski, delirični film o času, evoluciji, reprodukciji in smislu življenja. Če hočete dobiti občutek, kako to izgleda, si predstavljajte Transporterja, ki med visokooktanskim zasledovanjem korejskih falotov uleti na hitri tečaj kvantne fizike.