Dva obraza januarja

za

Intimnost.

Film Dva obraza januarja se dogaja v Grčiji, na njenih barvitih, zapečenih ruševinah pravzaprav, toda ne danes, ampak leta 1962. Posnet je po kriminalki ameriške pisateljice Patricie Highsmith, ki jo je na zemljevid postavil Alfred Hitchock, jasno, s klasiko Neznanca na vlaku, v kateri je skušal Bruno, ojdipski fičfirič, teniškega prvaka prepričati, da bi “izmenjala” umora – Bruno bi umoril ženo teniškega zvezdnika, teniški zvezdnik pa bi umoril njegovega očeta, s čimer bi zagrešila “popolni zločin”.

Nikoli ju ne bi dobili. Nihče ne bi vanju nikoli posumil – ker sta brez motiva. Tako kot teniški igralec ni imel nobenega motiva, da bi umoril fičfiričevega očeta, tudi fičfirič ni imel nobenega motiva, da bi umoril ženo teniškega zvezdnika. Junaki romanov Patricie Highsmith – mojstri hitre asimilacije, impersonacije in imitacije, kakršen je sloviti Ripley – so obsedeni s “popolnim zločinom”, verjamejo vanj, prepričani, da so zanj poklicani in usojeni, obenem pa so drug drugemu vedno popolni neznanci, ki jih umor tako intimno in tako hipnotično poveže, kot druge ljudi poveže ljubezen. In tudi ko umrejo, še vedno ni jasno, kdo so. Kar pa ni čudno: svoje identitete so tolikokrat spremenili in redizajnirali, da niti sami več ne vedo, kdo so, in da jih lahko “igra” le nekdo drug. Po malem spominjajo na Henryja Fondo, ki je leta 1978 na Wilderjevo vabilo, da bi v Fedori igral samega sebe, Henryja Fondo, odvrnil: “Kako naj igram sebe? Tega lika ne poznam. V resnici nisem Henry Fonda – nihče ne bi mogel imeti toliko integritete.” In taki so tudi trije elegantni Američani, ki se leta 1962 znajdejo na Parthenonu: bogataški Chester MacFarland (Viggo Mortensen), dejansko ubežni prevarant, ki je nategnil investitorje, njegova precej mlajša žena Collette (Kirsten Dunst) in Rydal (Oscar Isaac), priložnostni – in prav tako prevarantski ter za nameček še ojdipski – turistični vodnik. Od trenutka, ko se zagledajo, se gledajo tako, kot da so si bili usojeni. In kot da so bili drug drugega lačni. Drug drugega šarmirajo, zapeljujejo, pikajo in mamijo, drug drugemu lažejo – in v tem uživajo. To, kar impersonirajo, jim je bližje od tega, kar so. Od njihovih impersonacij, imitacij, asimilacij in identitet – stokrat zamenjanih, stokrat spremenjenih, vedno znova avtodestruktivnih – pa je ostalo tako malo (nekaj ruševin), da jih lahko zbliža le umor. In ko jih zbliža umor, postanejo neločljivi. Nič ni intimnejšega od umora. Umor je kot seks, ko se zbližajo moški. Dva obraza januarja – magari Dva obraza Janusa, če smo že ravno pri različnih obrazih iste reči – je romantični film noir, v katerem bi vsi radi začeli znova, a jih njihova razredna “usoda” stalno izdaja in vleče nazaj, in atmosferski ubežni blues, ki izgleda tako, kot bi imel Hitchcock v Grčiji za prevajalca Antonionija.

(Kinodvor)