Dva dneva, ena noč

Rosetta danes.

Če bi radi videli, kako si brata Dardenne, dobitnika dveh zlatih palm (Rosetta, Otrok) in trume drugih prestižnih nagrad, predstavljata vestern Točno opoldne (ali pa film Teci, Lola, teci, če smo že ravno pri filmih o tekmi s časom), potem si obvezno poglejte film Dva dneva, ena noč, kombinacijo reboota njune Rosette, naturalističnega trilerja, moralke in road movieja, v kateri ima Sandra (Marion Cotillard), “depresivna” uslužbenka neke belgijske tovarne sončnih panel, le dva dneva in eno noč, da ohrani zaposlitev.

Postala je tehnološki višek, toda delodajalec je ni odpustil, ampak je vsem zaposlenim – pretežno fordističnim manualcem, sestavljalcem sončnih panel – ponudil hudičevo alternativo: Sandra lahko službo obdrži, če se odrečete letni nagradi! Enkrat so že glasovali – in izglasovali letne nagrade, ki znašajo le pičlih 1.000 evrov. Kar pomeni, da je Sandra ob službo. Ker pa službo nujno in panično potrebuje (družino ima, moža z nizko plačo, kredite ipd.), pri delodajalcu izprosi ponovno glasovanje – v ponedeljek zjutraj. Vmes je le vikend, “sveti čas”, v katerem skuša sodelavce, drugega za drugim, prepričati, naj se odrečejo letni nagradi in ji omogočijo preživetje. Ko hodi od enega sodelavca do drugega ter jih – s svetniško gravitacijo v nogah, mučeniško melanholijo v očeh in diplomatsko agonijo v glasu – moleduje, naj stopijo na njeno stran (a se izgovarjajo, da so brez denarja, da imajo kredite, da denar potrebujejo za počitnice ipd.), izgleda kot šerif Will Kane (Gary Cooper), ki v vesternu Točno opoldne prebivalce malega mesta prepričuje, naj mu pomagajo pri obračunu z bando, ki prihaja po njegovo glavo. Po Sandrino glavo pridejo vse ironije prostega trga, toda največja ironija ni v tem, da so vsi delavci tako deklasirani, da jim že tisoč evrov pomeni “biti ali ne biti”, ali pa v tem, da v kapitalizmu tudi demokracija – glasovanje – ni več rešitev (tvoja “pravica” povzroči nove “krivice”), niti v tem, da bi Sandra s svojo ponovno zaposlitvijo ogrozila zaposlitev katerega izmed tistih sodelavcev, ki so zaposleni le za določen čas, ali pa v tem, da je zaposlena v tovarni sončnih panel, ki bo itak slej ko prej izgubila bitko s kitajskimi proizvajalci cenenih sončnih panel, ampak v tem, da se hoče na vsak način vrniti ravno na delovno mesto, na katerem je pred “začetkom” tega filma doživela živčni zlom, kar govori o tem, da postindustrijsko delo – dejansko zadnji preostanek fordističnega tekočega traku – ne proizvaja več sonca (pa četudi izdeluje sončne panele), temveč le še depresijo, tesnobo, paniko in živčne zlome, in da delavce dela dobesedno odvisne od delovnih mest, na katerih se počutijo tako slabo, da za preživetje potrebujejo več xanaxa kot solidarnosti.

(Kinodvor)