Plačanci 3

Jaz sem Haag!

Ste imeli zadnje čase občutek, da je Mel Gibson mrtev? Da ga ni več? Da je izginil? Tak občutek je imel tudi Sly Stallone, alias Barney Ross, a se je zmotil: Mel Gibson, alias Conrad Stonebanks, nekdanji plačanec, ki mu je sanjsko ekipo plačancev – pred leti – sploh pomagal koncipirati in sestaviti, ni mrtev, kot je mislil, ampak se je prelevil v malopridnega trgovca z orožjem, ki orožje najhujše sorte prodaja totalnim globalnim malopridnežem (v Somalijo! vzhodno Evropo!).

Kar ni razlog za kako novo resolucijo Združenih narodov niti za akcijo Seal Teama 6, ki je likvidiral Osamo bin Ladna, temveč priložnost, da Ross svoji sanjski ekipi – od katere so očitno ostali le tisti, ki v času snemanja niso imeli kakih drugih, magari boljših angažmajev (Statham, Schwarzenegger, Lundgren, Jet, Couture, Crews) – doda nekaj novih “odsluženih” plačancev, vse težje zaposljivih in vse bolj brezzobih prostih strelcev, recimo Harrisona Forda, Antonia Banderasa, Kelseyja Grammerja in Wesleyja Snipesa (Doktor Smrt!), ki vmes – po rešitvi iz vzhodnoevropske “črne” luknje (v kateri govorijo srbsko!) – celo navrže, da je sedel zaradi davčne utaje, kar zveni kakopak tako avtobiografsko kot Arnijev namig Slyju, da je nemara napočil čas, da se iz tega biznisa umakneta, da sta torej, kot bi rekel Danny Glover, nekdanji Gibsonov partner (Smrtonosno orožje), “prestara za to sranje”. To, kar gledamo in poslušamo (starci skušajo dokazati, da so še vedno učinkoviti, konkurenčni in nepogrešljivi, da brez njih ne gre, da so rešitev, ne pa problem, da so vznemirljivejši in karizmatičnejši od novega, svežega mesa, ki ga predstavljajo Kellan Lutz, Glen Powell, Victor Ortiz in Ronda Rousey), je nekaj zelo osebnega, toda sam film – hardcore karikatura videotečnih akcij iz osemdesetih, Oceanovih 11 skozi oči Divje gosi, A Team skozi oči Margheritijevega Poklica komandos, venček mačističnega mano-a-mano kiča, geopolitičnega hrupa, patriotske pornografije, rigidnega heroizma, kameradskega patosa, retro eksplozij, prežvekovanja scenografije, mežikanja publiki, vizualne epilepsije in cenenih efektov (finalni demolition derby se odvrti v že itak povsem razsutem, demoliranem, opustošenem, očitno odpisanem vzhodnoevropskem mestu!) – je presenetljivo brezoseben, tako brezoseben, da podnapisov praktično ne potrebuje. Toda če ne bi v vsakem trenutku in vsakem kadru, z vsaka repliko in vsako eksplozijo dajal vtisa, da je namenjen le tistim, ki se jim zdi Sly Stallone boljši Haag od Haaga, bi že mislili, da se je prodajna premisa zanj glasila: Rambo, Terminator in Indiana Jones proti Mad Maxu!

(le Cineplexx)