Josef Škvorecky: Inženir človeških duš

Češki pisatelj (1924–2012), ki je po zlomu praške pomladi emigriral v Kanado, velja za mojstra pikre ironije.

V domovini so njegove tekste plenili in prepovedovali, roman »Prima sezona« – eno najbolj domiselnih burk na račun komunističnega režima –, ki je izšel v Torontu leta 1975, so v Pragi izdali šele leta 1990.

Toda svoboda Zahoda, ki mu je prinesla tudi profesorsko službo na univerzi, je povsem spremenila njegov literarni milje. Škvorecky, ki si je kot doktor filozofije z lahkoto izmišljal humorne žanre, s katerimi je prestreljeval češkoslovaško realnost, čez čas istega aparata ni mogel več aplicirati na kanadsko realnost. Roman »Inženir človeških duš« je avtobiografska zgodba disidenta, ki združuje izkušnje nemške okupacije, partijske vladavine in akademskega sveta kanadskih univerz. Pisana fragmentarno, skozi različne jezike, govorice in slenge; nacizma se loti z grotesko, komunizma s cinizmom, zahodnjaštva z ironijo banalnosti. Sam naslov je parafraza ideologije socializma, kjer so bili pisatelji inženirji človeških duš, vendar pa disidentski pisatelj ni njihov kreator, temveč le pronicljivi opazovalec. Ki ne uporablja črno-bele perspektive; nacistični obermajster s češkim dijakom saboterjem na raportu v kabinetu spregovori razumevajoče in v angleškem jeziku. Žanr humorja prepleta z refleksijo in s formo epistole, za vezno temo pa jemlje dekleta, najsi bodo študentke literature, češke turistke, ki mu jih kot informatorke pošiljala praška tajna policija, ali nekoč sošolke, prijateljice in ljubice.

Roman torej, ki z atomizacijo zgodbe bralcu onemogoči, da bi ga prebral na mah, vendar pa skozi refleksijo oriše epopejo disidenta, ki s pomočjo razuma in erudicije korak za korakom sestavlja svojo novo identiteto.