Bog, le kaj smo zagrešili?

Če ste opazili, kako začne ameriška desnica ob očitkih, da je rasistična, vedno na vso moč “dokazovati”, da ni, da je rasizem stvar preteklosti in da so rasistični in nestrpni dejansko črnci (pri nas začne desnica na očitke, da je nestrpna, kakopak “dokazovati”, da so dejansko nestrpni tisti, ki ji očitajo nestrpnost), potem vas bo ob gledanju tele komedije, velikega francoskega hita, spreletaval srh.

Tu imate namreč belski, krščanski zakonski par (Christian Clavier & Chantal Lauby), ki v grozi ugotovi, da se bo tudi njuna najmlajša hči poročila multikulturno: prva se je poročila z židom, druga z muslimanom, tretja z Azijcem – najmlajša se kani poročiti s črncem. Toda to, da se bo v družino priženil črnec, moti tudi njune tri zete – žida, muslimana in Azijca. In ja, tudi črnčev oče je zgrožen nad tem, da se bo njegov sin poročil z belko. Film hoče očitno reči: vidite, niso nestrpni in rasistični belci, ampak drugi, tako rekoč vsi ostali! Rasizem je nekaj sprejemljivega in benignega, le neke vrste ljudski običaj. Nestrpni ljudje so tako šegavi in zabavni! V njihovi družbi ni nikoli dolgčas. Tale stand-up karikatura se torej zelo stegne, da bi “dokazala”, da je belski rasizem še najmanjši problem. Marine Le Pen skače do neba.