Odpleši svoje sanje: Združene moči

V ritmu porniča.

V prejšnjem delu te plesne sage so nas na vse načine in vse pretege prepričevali, da je “Mob” najboljša plesna skupina svetu. Peti del, ekstatično naslovljen Združene moči, zdaj to razveljavi, saj teh sanjskih plesalcev po vrnitvi v Los Angeles noče nihče angažirati, tako da morajo na novo veliko tekmovanje, tokrat v Las Vegas.

Na koliko tekmovanjih mora plesna skupina zmagati, da postane zaposljiva? Možnosti sta dve: da smo v prejšnjem delu gledali le neko zakotno, vaško tekmovanje, ki dejansko nima nobene teže, ali pa da kreatorji te serije sproti pozabljajo, kaj se je dogajalo v prejšnjih delih. Ne da je to največji problem te serije. V plesalcih, ki plešejo svoje sanje, ni recimo nič sanjskega, ko spregovorijo. Ko odprejo usta, se film ustavi. Nisem pogledal, ampak verjetno se ustavi tudi čas. In stoletje. In naš planet. Govorijo resda le povsem banalne in trivialne, čisto osnovne reči, nič posebnega, toda to, kar govorijo, je očitno prirejeno njihovim igralskim sposobnostim – in vendar ne morete reči, da jim je to, kar jim dajejo na jezik, pisano na kožo. Nič ni dovolj trivialno, dovolj banalno in dovolj elementarno, da bi jim bilo pisano na kožo. In ta problem se vleče že skozi celotno serijo – ko vsi ti sanjači nehajo plesati, skoraj umrejo. Žal, ne povsem. Pri seriji teh filmov je bilo še najbolje to, da so “igralci” odpadali, da se torej niso vračali, tako da vam jih ni bilo treba gledati v vsakem delu, toda peti del te plesne sage se vam bo zdel kvečjemu kot peti del kake grozljive sage, recimo Petka trinajstega ali pa Noči čarovnic – saj veste, pošast na koncu likvidirajo, a se v nadaljevanju vrne. Tudi v Združenih močeh se vrnejo pošasti – “igralci” iz drugega, tretjega in četrtega dela. Mislili ste, da so odpadli, da so odpisani in da so svoje kariere končali. Niso jih, ampak so se vrnili, da bi nas terorizirali. Problem Združenih moči in drugih delov te plesne sage ni le v tem, da spominjajo na grozljivke, ampak v tem, da spominjajo tudi na porniče – tako tu kot pri porničih komaj čakate, da “igralci” od besed preidejo h gimnastičnim dejanjem. Ni važno, kakšnim. Samo da preidejo. Zato se verjetno plesne točke potem tudi zdijo tako atraktivne – ker nas odrešijo. In ne pravim, da so atraktivne, pa četudi združijo moči.

(Cineplexx)