Fantovska leta

Živiš le nekaj dni.

Življenje je kratko. Traja le 39 dni. Vsako leto le nekaj dni. Filmi so tisti, ki spuščajo čas v življenje. Tisti, ki odločajo, koliko časa bo kdo živel. In česa se bo spominjal. Tisti, ki stojijo na vratih – in v življenje spuščajo čas. Vratarji časa. In film Fantovska leta je vratar, ki se tega zaveda. Richard Linklater ga je snemal 39 dni, toda 12 let – vsako leto le nekaj dni. Snemal pa ga je z istimi igralci, tako da se v filmu postarajo za 12 let. In tudi film se postara. Igralci – in liki, ki jih igrajo – se postarajo s filmom. Film jih postara. Ko se film konča, je Mason (Ellar Coltrane), glavni junak, star 18 let – odpravlja se na kolidž. Pred njim je novo obdobje, življenje, prihodnost, vznemirljiva daljava, v katero zre. Ko se film začne, je star 6 let – leži na travi in zasanjano zre v nebo. Poln pričakovanj. In pred njim je še vse – še ves film. Ko leži v tisti travi, se zdi, kot da komaj čaka, da se mu zgodi življenje. V njegovem pogledu prasketa vprašanje: le kaj je to življenje? Le kaj bo to življenje?

Mason živi z mamo (Patricia Arquette), ki se ji ni izšlo. Ni postala to, kar si je želela. Mislila je, da obstaja več. Veliko se seli, moški, ki stopajo v njeno življenje, Masonovi “očimi”, pa so bolj ali manj pijanci, ki se jim prav tako ni izšlo. Zato se lepijo nanjo. Frustracije se privlačijo. Tudi Masonu starejšemu (Ethan Hawke), Masonovemu očetu, ki se loči in odseli, se ni izšlo – ni postal to, kar si je želel (rocker? poet?), toda hoče biti del sinovega in hčerinega (Lorelei Linklater) odraščanja. Kako odraščati med ljudmi, ki se jim ni izšlo? Kako preživeti vse te frustracije odraslih? Kako se kosati z njihovo filozofijo, da življenje vedno razočara?

Linklater, ki se je v življenja svojih junakov vračal že v kultni before-trilogiji o Jesseju in Celine (podobno kot François Truffaut v tetralogiji o Antoinu Doinelu ali Michael Apted v dokuseriji Up), ne išče kakih velikih, velikanskih, pompoznih, usodnih trenutkov, temveč Masonovo življenje spleta iz malih trenutkov (roman o Harryju Potterju, kompilacija Beatlesov, skajpanje z očetom, špeganje v katalog ženskega spodnjega perila ipd.), ki pa so usodnejši in radikalnejši od najbolj usodnih in ceremonialnih dogodkov. Prav ti mali trenutki so formativni. In sanjski. To so dogodki. To so izpolnjene sanje. To so polne čaše. To je življenje. Več ni.

To, kar bo Mason postal, ne bo postal zaradi velikih trenutkov, ampak prav zaradi teh malih, tihih, urnih, skrivnih, anonimnih, bežnih, nežnih trenutkov, le da tega še ne ve. Toda ko bo nekoč prišel “tja” in se oziral nazaj, bo imel občutek, da je živel le tistih nekaj dni. In manj ko bo tistih dni, dlje bo živel.