Inferno

Dickens na prvo žogo.

Slovenski filmi so imeli vedno probleme z realnostjo. Imeli so jih v socializmu. In imajo jih zdaj, v kapitalizmu. V socializmu so imeli največje probleme prav s temeljno celico socializma – delavcem. Tistim iz neposredne proizvodnje. Iz realnega sektorja, bi rekli danes. V slovenskih filmih namreč delavca ni bilo na spregled. Kot da ga ni. Slovenski film ni vedel, kaj naj z njim počne. Če pa se je delavec že ravno pojavil, potem je šlo za Neslovenca, ki je posilil Slovenko (Zgodba, ki je ni) – ali pa za Neslovenca, ki je skušal plesati s Slovenko (Po isti poti se ne vračaj).

Včasih se je resda pojavil kak delavec, ki Slovenke ni hotel niti posiliti niti zavrteti, toda v resnici se je pojavil le zato, ker je bil nekdanji partizan (Poslednja postaja). Ja, film delavca ni opazil zato, ker je bil delavec, ampak izključno zato, ker je bil nekdanji partizan. In ja, ta delavec je imel običajno hude probleme, toda film je njegove probleme problematiziral le zato, ker je nekdanji partizan, ne pa zato, ker je delavec. Ko se delavcu dogajajo hude reči, ni problema – problem nastane, ko se hude reči dogajajo delavcu, ki je nekdanji partizan. Ali bolje rečeno: problemi niso problemi, ko se dogajajo delavcu, ampak ko se dogajajo delavcu, ki je nekdanji partizan. To, da je nekdo delavec, še ni bil zadosten razlog, da bi se kvalificiral v slovenski film.

Rekli boste: to je bilo zato, ker jebeni totalitarni komunisti slovenskemu filmu niso pustili, da bi bilo drugače! Motite se: po prihodu kapitalizma – in svobode – je šlo slovenskemu delavcu še na slabše. Zdaj je iz slovenskega filma tako rekoč izginil. Sprhnel. Izparel. Kot da ga ni. Slovenski film ga sploh ni več opazil. Odpustil ga je. In odpisal. Zato se zdi, kot da se je slovenski film solidariziral z vladajočo politiko, ki je delavce vse od prihoda kapitalizma in svobode sistematično brisala in odpisovala. Noben problem, ki ga je imel delavec (in imel jih je več kot slovenski film), ni bil dovolj velik, da bi se delavec kvalificiral v slovenski film, ki je v tem smislu bolj holivudski od Hollywooda.

Inferno delavca in njegove probleme resda končno opazi, toda ironično – opazi ga le zato, ker se nanj zgrnejo vsi problemi, vse težave in vse nesreče tega sveta. Ali bolje rečeno: delavec si slovensko filmsko predstavitev zasluži šele, ko se nanj zgrnejo vse bolečine tega sveta (ali bi moral reči “ves pelin” tega sveta?) – in ko tudi de iure trpi tako močno kot slovenski umetnik. Šele ko začuti vso bolečino tega sveta (ali bi moral reči “vse svetobolje”?), ko se torej bolečinsko izenači s slovenskim umetnikom (ali pa vsaj Dantejem), je vreden umetnosti – filma. Če se nanj ne bi podpisali čisto vsi problemi tega sveta, potem bi bil filmsko povsem nezanimiv.

Delavca Mareta, moža in očeta dveh malih otrok, ki ga igra Marko Mandić, niso le odpustili iz tovarne, ampak so iz iste tovarne odpustili tudi njegovo ženo (Medea Novak), tako da zdaj nimajo niti elektrike niti hrane – in še plina jim je zmanjkalo. Ko pride na urad za brezposelne, zanj nočejo slišati. Ko daje kri, da bi dobil pol klobase, mu rečejo, da je tokrat zadnjič in da njegove krvi ne bodo več vzeli. Ko pride kam prosit za delo, mu zagrozijo z varnostniki. Ko poprime za kako delo (magari pri najbolj klošarskih obiralcih smetišč), mu nočejo plačati. Ko za delo prosi v tovarni, iz katere so ga odpustili, ugotovi, da bodo tovarno zaprli in tam zgradili nakupovalni center. Ko poklekne pred direktorja (Jernej Šugman), ki ga ponižuje kot psa, se vrne po encore – in encore, encore in encore, tako da je lahko ponižan iz vseh snemalnih kotov. Ko nima več denarja za stanarino, ga izselijo. Ko v parlament meče granitne kocke, zadene policaja. Preganjajo ga in pretepajo, okrog njega umirajo. In tako dalje. Sem vam omenil, da ima tudi ženo in dva otroka?

Kaj vse se mora zgoditi slovenskemu delavcu, da bi ga slovenski film opazil! Zgoditi se mu mora vse. Kataloško mora izkusiti vse vidike Pekla. Toda problem Inferna ni le v tem, da delavca “začuti” šele, ko se nanj zgrnejo vsi problemi, vse tegobe in vse nesreče tega sveta (in ko je iz realnosti že skoraj izginil!), ali pa v tem, da si čestita, ker je kataloško – magari na prvo žogo, s težko roko, na silo – obkljukal vse “krizne” časopisne naslove, ampak v tem, da v svojem fetišističnem, kolekcionarskem, kompletističnem kopičenju problemov, tegob in nesreč pretirava in da to pretiravanje deluje vse bolj monotono in predvsem komično, tako da delavec izgleda le še kot karikatura delavca, le še kot vic, ki ga ebenezerski Šugman pripoveduje mefistovskemu Sebastianu Cavazzi.

Inferno, Dickens na prvo žogo, se sicer zelo trudi, da bi bil naturalističen (tudi pri erosu in tanatosu), toda izumetničenejšega filma zlepa ne boste našli, pa ne le zato, ker v vsaki še tako drobni vlogi zagledate kake slovenskega zvezdnika (če ne Cavazze, pa Musevskega, če ne Musevskega pa Veselka, če ne Veselka, pa Prebila ipd.), ampak zato, ker Mareta odpustijo zato, ker je direktorju zlomil roko – kot da pri nas delavce odpuščajo iz “krivdnih” razlogov. A hej, le kdo bi gledal delavca, ki ga odpustijo zato, ker je delavec? To bi bil kič! Naj raje direktorju zlomi roko – in to še preden se film začne! Ko ima potem tisoč tehtnejših razlogov, da bi mu jo zlomil, mu jo pozabi zlomiti.

Ko gledate Inferno, slovenski film, v katerem glavni junak najbolj junaško dejanje stori, še preden se sam film sploh začne, imate občutek, da stalno pozablja nase in da se stvari ne zgodijo zato, ker se morajo zgoditi, ampak zato, ker tako piše v scenariju. Toda za razliko od ostalih slovenskih filmarjev se je Vinko Möderndorfer krize vsaj lotil. Kaj bi bilo, če se je ne bi, je na dlani: ko bi ljudje čez 100 let gledali filme, ki so jih Slovenci posneli v teh zadnjih petih, šestih let, bi imeli občutek, da velike krize v Sloveniji sploh ni bilo.