Mesto greha: Ženska za umret

Štiri sobe.

Če bi Ameriko po islamističnih obglavljenjih ameriških reporterjev preplavila taka patriotska histerija, kot jo je po 11. septembru 2001, potem Mesta greha 2 zdajle po svetu ne bi vrteli v integralni, ampak v porezani, cenzurirani verziji: film se namreč začne z obglavljenjem – bad guy z nožem zareže v vrat, ki kar eksplodira. Ta prizor bi letel ven.

Tako kot so islamisti leta 2001 storili le to, kar so videli v holivudskih filmih, tudi zdaj očitno počnejo le to, kar so videli v holivudskih filmih, saj je Mesto greha 2, posneto po stripih Franka Millerja, štartalo pred temi obglavljenji, toda ironija je v tem, da izgleda tako, kot da bi bilo posneto skozi oči tiste prve generacije islamističnega terorja, ki se je smrti veselila tako, kot so se zahodnjaki veselili življenja. Saj veste: če dobro umreš, boš dolgo živel! Smrt ni v tem noir svetu, v katerem se – v štirih zgodbah – gnetejo privatni detektiv Dwight (Josh Brolin), pošastni Marv (Mickey Rourke), hazarderski Johnny (Joseph Gordon-Levitt), fatalka št. 1 (Eva Green), fatalka št. 2 (Jessica Alba), senator Roark (Powers Boothe), duh Bruca Willisa in mnogi drugi (nihče brez zvezdniškega obraza), nič usodnejša in nič strašnejša od ciničnih replik, iznakaženih obrazov, stilizirane mizantropije, striptiza v zadušljivem nočnem klubu, steroidnega mačizma, pompoznega hazarda, fatalizma velemestnih luzerjev, politične korupcije, boja za oblast, perverznih fantazij, ženskega prostituiranja, igel, monokromatske atmosfere, morastega dežja in barv, ki se sunkovito prikažejo (in ki potem prav tako sunkovito izginejo). To je svet, iz katerega je nevarnost izginila, svet, v katerem se imajo ljudje najbolje, ko umirajo, svet, v katerem je smrt vrhunec estetike, svet, v katerem so vsi verbalni, seksualni, socialni, ekonomski in politični odnosi nasilje, svet, v katerem se vsi nasilja oklepajo tako, kot da je življenje – svet, v katerem je nasilje res upanje, ki umira zadnje. Prilagodite se! Svet, ki ga prikazuje Mesto greha 2, je neonoir ekstaza krasnega dereguliranega, privatiziranega, neoliberalnega sveta.