Varuh spominov

za -

Vas ob gozdu.

Varuh spominov, posnet po najstniški senzaciji à la Igre lakote in Razcepljeni, nam da že po nekaj kadrih vedeti, da je enakost nekaj slabega in represivnega. Amerika se namreč po veliki vojni preseli v Utopijo, ki temelji na enakosti. Vsi imajo enake hiške, enake zelenice, enaka kolesa. Razlike niso dovoljene, zato imajo vsi enake spomine, kar pomeni, da spominov nimajo.

Nezmotljive elite, ki jih vodi hologramska Meryl Streep, od ljudi pričakujejo jezikovno natančnost, nošenje predpisanih oblačil, spoštovanje policijske ure, jemanje jutranjih zdravil – in nikoli ne smejo lagati. Harmonija! Družba, ki temelji na enakosti, je sterilni, amnezični, nezgodovinski kič, namiguje Varuh spominov. Otrokom na svečani dan, ki mu pravijo Ceremonija, določijo misije v skupnosti: kdo bo pilot, kdo bo rojeval, kdo bo učitelj, kdo bo genetik in tako dalje. Jonasa (Brenton Thwaites), izbranca generacije, pa zaradi vsesplošne nadarjenosti določijo za Prejemnika spominov, tako da ga pošljejo k Varuhu spominov (Jeff Bridges). Nihče ne ve, kaj počne pri njemu – to je skrivnost. Jonasu pač ni treba več spoštovati pravil – po novem lahko celo laže. Toda ko mu Varuh na seansah prižiga nove in nove spomine, odkriva vse tisto, kar je izginilo (sneg, ples, barve, ljubezen, seks, vojne), vso barvitost življenja, ki jo je izbrisala enakost. Družba, ki je temeljila na neenakosti, je bila boljša, pestrejša, bolj živa, to zdaj pa je smrt, namiguje Varuh spominov, ki se ujame v tipični sofizem: edino možno alternativo družbi neenakosti vidi v sterilni, strogo nadzorovani, represivni, totalitarni Distopiji, pri čemer ignorira, da ne rečem izbriše ves življenjski potencial med neenakostjo in totalitarizmom. A po drugi strani: če nam je zdaj povsem jasno, da Owellov roman 1984 ni bil alegorija komunizma, temveč alegorija prihodnosti kapitalizma, potem lahko tudi v družbi, ki jo popisuje Varuh spominov (roman je izšel leta 1993, v času debat o “zadnjem človeku” in “koncu zgodovine”), vidimo le alegorijo strogo varovane, genetske, brezdušne, brezčutne, možgansko izprane, sterilne, enolične, banalne, totalitarne neoliberalne Distopije, v kateri je enakost dizajnerska, korporativna in stepfordska, demokracija pa le strošek, saj ljudstvo itak vedno izbere narobe.