Pravičnik

Taksist.

Robert McCall (Denzel Washington) ne trzne, ko strelja, tolče in in lomi. Svoje tarče pobija hladnokrvno, tako rekoč birokratsko, profesionalno, po vojaško – to so likvidacije, eksekucije. Precizne, rutinske. Izbiro orožja prepušča naključju. Vse lahko ubija, tudi odpirač.

In McCall je res vojak, eks komandos, specialist za “črne” operacije, ki ima občutek, da je na fronti, sredi vojne cone, le da ni na kakem Bližnjem vzhodu, ampak v Ameriki. Njegove tarče – barabe, zvodniki, morilci, izsiljevalci, sadisti, mafijci – so Rusi, člani ruske mafije (šef se piše Puškin!), ki je prevzela ameriško podzemlje, no, bostonsko podzemlje (in bostonsko policijo, če smo že ravno pri tem), tako da se človeku kar stoži po časih, ko je bostonsko podzemlje krojila irska mafija (na čelu z Jackom Nicholsonom, se razume). Pravičnik pove vse predvsem o tem, kako zelo radi bi Američani udarili po Putinu in njegovi “bandi”, kako zelo radi bi torej enkrat za vselej obračunali z Rusijo. Ker pa z izpolnitvijo te velike fantazije ni nič, Rusiji vojno napovejo v sami Ameriki. In McCall – brutalni nočni vigilant, osamljeni, tako rekoč meniški volk, ki se preživlja kot mirni, tihi, vljudni zen uslužbenec nakupovalnega centra, zaljubljen v literarne klasike, recimo Starca in morje (via Hemingway) – je vojska enega, one-man-army. Toda Pravičnik, posnet po istoimenski TV-seriji, ki je cvetela in besnela sredi osemdesetih let, na vrhuncu reaganistične histerije, noče, da bi v njem videli nadaljevanje tistega fašistoidnega vigilantstva, ki ga je lansiral Charles Bronson (Death Wish), ampak repliko precej prestižnejšega Taksista, zato se McCall – pač tako kot Travis Bickle (Robert De Niro) – prelevi v ritualnega zaščitnika mlade prostitutke (Chloë Grace Moretz). To, da ga muči nespečnost in da se mu vsa ta “umazanija”, ki se zliva v mesto, strašno gnusi, pa je le nekaj, kar pride s teritorijem, ki ga citira.