Labirint

Kocka.

Najstniki – “mladi odrasli”, “odrasli mladi”, “young adults”, “YA” – imajo vse razloge, da živijo v strahu. Če namreč gledajo distopije, posnete po YA-bestsellerjih (ki so jih itak že prebrali, no, požrli), potem vedo, da živijo v totalitarnem svetu, da jih čakajo hude preizkušnje in gladiatorske tekme (Igre lakote, če hočete), da si bo treba ponovno priboriti svobodo in da lahko vse ovire premaga le elitni, genialni izbranec, novi mesija.

V Labirintu, posnetem po YA-distopiji Jamesa Dashnerja, je ovira, ki jo najstnikom nastavi totalitarni režim, orjaški, masivni, skrivnostni, morasti, pošastni, neprebojni labirint, v katerega pade Thomas (Dylan O’Brien), ki je kakopak izbran, eliten, genialen in mesijanski, a tudi amnezičen, pač kot vsi najstniki, “internirani” sredi gozda, ti novi “gospodarji muh”, ki jim je režim izpral možgane. Nimajo pojma, kdo so, kaj so in kje so. Je to, da so brez spomina, slabo? Niti ne: tako imajo vsaj enake možnosti. Preteklost, socialni status, spol in rasa so irelevantni – kot da ne obstajajo. Zanesejo se lahko le nase – in jasno, na ameriško ideologijo enakih možnosti, druge priložnosti, novega začetka in reinvencije (“postani, kar hočeš”), ki je tako nevtralna, tako pravična in tako objektivna kot prosti trg. Toda ko imajo vsi enake možnosti, spet zmaga belec. Kot vedno. Le svojo vlogo mora odigrati – vsi ostali pa morajo odigrati svoje vloge. Če hočejo preživeti. In natanko to hočejo: preživeti. Kajti to je svet brez jamstev, brez socialnih mrež in brez varnosti, negotov in prekaren. Labirint, ki ga morajo premagati, ni le alegorija ameriške ideologije, ampak tudi alegorija prostega trga: družbe ni več – obstajajo le še teror, postpolitična klavstrofobija, hierarhija in vloge. Labirint spominja na inteligečni test, ki odloča o tem, kdo bo dobil službo. In služba je edina prava svoboda. Ha. Mladi odrasli imajo res vse razloge za distopično občutje sveta.

(le Cinneplex)