Miljenko Jergović: Oče

Esej popularnega hrvaškega pisatelja, ki prek iskanja očeta najdeva duhove izgubljene Jugoslavije.

Pisateljev hommage očetu, ki ga je od mladih nog videval le občasno, izhaja iz rekonstrukcije družinskih življenj: kdo je bil, katere ideje so ga vodile, zakaj je ravnal tako, kot je … A ko obnavlja sago Jergovićev, zadeva ob duha časa, ki je določal posameznike. Babica na primer je bila ustašinja, za katero je bil Ante Pavelić mučenik, in sinu ni nikoli oprostila, da je šel leta 1945 s komunisti pobijat Hrvate.

Oče, ki je torej izhajal iz ustaške družine, je bil odpeljan v partizane, kasneje je formalno vstopil v partijo, a idejno je bil predvsem zdravnik, strokovnjak za levkemijo. Avtorjevo delo je v podtonu polemika s titoistično in tuđmanovsko ideologijo dobrega, ki se bori proti zlikovcem, bodisi ustašem bodisi četnikom preteklosti ali sodobnosti. Njegovi sorodniki imajo človeški obraz, ne glede, pod katero idejo živijo. V času, ko je režim psoval sovražno emigracijo, je tako po desetletjih emigracije prišla na obisk teta iz Argentine, avtor pa je v deških letih napeto pričakoval, kdaj se bo iz uglajene gospe prelevila v ustaško bojevnico. Jergovićeva moč je miselna distanca do samega sebe, staršev, sorodnikov, režimov, vladajočih okusov. Zato z blagim humorjem o usodnih stvareh piše lahkotno – trije režimi ustaštva, titoizma, hrvaško-srbskega nacionalizma devetdesetih let so le gostje življenja. In to obstransko, zgodba namreč v prvo vrsto postavlja junakovo osebno formiranje skozi srečevanja z očetom, vstopanja v njegove svetove, veselja in delo. Seveda v perspektivi samopremišljujočega eseja.