Sprehod med nagrobniki

Ni je več.

Tako kot zna Liam Neeson barabam povedati, da jih bo dobil in zlomil, ne zna nihče. In običajno to barabam pove po telefonu, kar ga naredi še silnejšega, še karizmatičnejšega. Kar izgubi z leti, pridobi s telefonom. Drugi pravičniki – recimo Steven Seagal – to počnejo v živo, mano a mano, v direktnem kontaktu. Tudi Sylvester Stallone je to najraje počel mano a mano, full-contact, toda če je kje našel kak tokivoki, je znal barabo kar dobro prestrašiti: Lahko bežiš, a ne moreš se mi skriti! Dobil te bom in zmlel! Ti si bolezen – jaz sem zdravilo! Tako je izgledal še silnejši – in strašnejši.

Kar je bil kakopak pleonazem – Sly je že itak izgledal silno in strašno. In kdo bi si mislil, da bo Liam Neeson nekoč mutiral v Slyja Stallona. In da bo Oskar Schindler postal akcijski junak. In ne le da ne zna nihče barabam tako prepričljivo povedati, da jih bo dobil in zlomil, ampak tudi nihče ne zna tako dobro ustvariti vtisa, da mu je vseeno, če živi ali umre. To barabe vedno stisne, potre in razoroži – ni barabe, ki bi hotela umreti. In Neeson to ve. V Sprehodu med nagrobniki, posnetem po hard-boiled kriminalki Lawrenca Blocka, igra Matta Scudderja, nekdanjega policaja in alkoholika, zdaj precej melanholičnega urbanega osamelca, stoičnega moralista in neonoir privatnega detektiva brez licence, milenijskega Philipa Marlowa, ki bi bil verjetno že davno mrtev, če ga pri življenju ne bi držali mrtvi, no, mrtve ženske (in ki ga je pred slabimi tridesetimi leti v Ashbyjevih Osmih milijonih smrti igral Jeff Bridges, če smo že ravno pri tem). Noči se poda tako dobro kot nagrobnik dnevu. In njegovo življenje je sprehanje med nagrobniki – med grobovi “nedolžnih” žensk, ki so se poročile z napačnimi, “krivimi” moškimi. Te ženske – žene in tudi hčerke narko dilerjev, alias “trafikantov”, kot si sami raje rečejo – nekdo ugrablja in pobija, in ta psihopatski, sadistični duet, ki ga film niti ne skriva, to počne tako zverinsko (ja, torture porn), da bi izgledal kot Jigsaw iz serije Žaga, če bi si pri tem izmislil še kake bizarne grizlijevske pasti, ali pa kot tisti tajni policijski vigilantski odred iz drugega Dirty Harryja (Magnum Force), če bi dilerjem kar neposredno počel to, kar počne njihovim ženam. Sprehod med nagrobniki se dogaja v New Yorku leta 1999, potemtakem v davni preteklosti – vse, kar se je zgodilo pred 11. septembrom 2001, danes velja za davno preteklost, to je jasno, zato niti ni čudno, da se vsi tako panično bojijo take malenkosti, kot je “milenijski hrošč”, alias Y2K (kaj je to v primerjavi z Al Kaido), da je belčev najboljši prijatelj brezdomni črnec (ne, ni Morgan Freeman), da je tistih “12 korakov” iz programa Anonimnih alkoholikov prikazanih kot nadomestek strelnega orožja (ja, 11. september bo ta “humanizem” odpihnil) in da si lahko ženske predstavljajo le kot žrtve in trofeje, ki same “iščejo” in “izzivajo”, potem pa kličejo na pomoč. Mrtve! Morbidna fasciniranost z mrtvimi ženskami je retro, toda hej, tako je bilo to nekoč, v davni preteklosti, ko so ženske iz moških – še zlasti iz serijskih morilcev – potegnile “najboljše”. Je pa res, da je morilski duet s svojim “početjem” povsem očitno prehitel tako Al Kaido kot Islamsko državo in jima nazorno, da ne rečem pikantno pokazal, kaj moraš početi, da pritegneš pozornost Zahoda, ki je zdaj morbidno fasciniran z mrtvimi – magari obglavljenimi – moškimi.