Ouija

Brez povratka.

Ko so Rdeče brigade leta 1978 ugrabile Alda Mora, nekdanjega italijanskega premiera in voditelja krščanskih demokratov, ga policija ni in ni mogla najti. Toda iskala ga ni le policija, ampak vsa Italija. Ni ga mogla najti. Iskali so, brskali, obrnili vsak kamen, potrkali na vsaka vrata, pregledali vsako stanovanje – pa nič.

Ker so bili vsi skupaj že povsem obupani, brez idej in na koncu z živci, so profesorji z univerze v Bologni sklenili, da bodo skušali stik z njim vzpostaviti prek ouije, družabne igre, ki naj bi imela okultne, paranormalne sposobnosti (in ki so jo ameriški krščanski fundamentalisti leta 2001 sežigali skupaj s Harryjem Potterjem, ker da je “Satanovo orodje”). In glej, no, ouija – deska s črkami, številkami, simboli ter besedama “da” in “ne”, ki komaj čakajo, da začnejo igralci “avtomatično” vleči planchette – naj bi jim na koncu vendarle črkovala ime ulice, na kateri so brigadisti skrivali Mora. Vsaj tako je pripovedoval Romano Prodi, eden izmed profesorjev na tej spiriristični seansi, ki je kasneje postal ne le italijanski premier, ampak tudi predsednik Evropske komisije. Vem, kaj ste si rekli: če je lahko predsednik komisije postal spiritist, da ne rečem ouijist, potem lahko naša šamanka postane vsaj komisarka! Toda moja poanta je drugje: če je lahko predsednik komisije z ouijo klical duhove, zakaj bi se potem zgražali, če v Ouiji – poganjku kultnega B-šokerja Witchboard, ki ga je leta 1986 posnel Kevin S. Tenney – to počne ameriška najstnica, krhka in občutljiva Elaine (Olivia Cooke). Ouija ji je obsedla in obesila najboljšo prijateljico, zato se s prijatelji in prijateljicami zapre v hišo, v kateri je izdihnila prijateljica, namesti ouijo in začne igrati. Kar je logično: da bi ugotovila, kaj je obsedlo in pokončalo prijateljico, ji mora ouija najprej črkovati ime onostranske ulice, v kateri demoni skrivajo “dušo” prijateljice. In s tem ni nič narobe: onostranstvo se hoče le igrati. Še več, onostranstvo sporoča: igraj ali umri! V obeh primerih boš umrl, toda če boš igral, boš umrl vsaj med igro. In ouija deluje, četudi vanjo ne verjameš. To bi lahko sebi v obrambo rekel tudi Romano Prodi, toda v Ouiji – Solaris sreča Brez povratka! – ga to ne bi rešilo.