Grad v Italiji

Gepard.

Svet, ki ga slikajo sodobni festivalski filmi, je svet samskih ljudi – osamljenih in samotnih, atomiziranih in nepovezanih, ločenih od sveta, brez stika z družbo. Kot da se je izpolnila znamenita prerokba Margaret Thatcher: “Družba ne obstaja več.” Obstajajo le še posamezniki, osamelci, ki morajo živeti s posledicami divje konkurence in tega, da družbe ni več. Živimo v dobi osamljenosti – in ta nas ubija, je nedavno zapisal George Monbiot. In dodal: socialna osamljenost je fatalnejša od cigaret, alkoholizma, prometnih nesreč, demence in previsokega pritiska.

Ni kaj, socialna osamljenost ima razsežnosti humanitarne katastrofe. Toliko osamljenosti, življenje pa vse daljše. Toda vsi ti samski ljudje, ki jih je osamil neoliberalni antisocializem, strašno hlepijo po družbi. Svet je pač tako zavožen (“out of joint”, kot bi rekel Hamlet), da ga je treba spremeniti. Z revolucijo? Ne, za revolucijo je v art filmih vedno prezgodaj. Najprej je treba vse te ljudi, ki jih je neoliberalni ča-ča osamil, atomiziral, privatiziral in paraliziral, ponovno povezati in podružbiti. V Gradu v Italiji – Gepard sreča Češnjev vrt! – se skuša podružbiti in povezati Louise Rossi Levi (Valeria Bruni Tedeschi), samska in zelo osamljena ženska srednjih let, nekdanja igralka, zato shodi z Nathanom (Louis Garrel), igralcem, precej mlajšim od nje, toda trik ni le v tem, da gre za igralko, ki se ji svet podre, ko se začne starati, zaradi česar nujno potrebuje mlado meso, ki jo bo pomladilo, impregniralo (magari in vitro), intenziviralo, angažiralo, podružbilo, ampak za nekdanjo aristokratinjo, članico družbene elite, ki si svojih razrednih privilegijev – recimo gradu v Italiji, v katerem je nekoč živela, pa umetnin, ki visijo na stenah – ne more več privoščiti. Vzdrževanje razrednih privilegijev je predrago, kar je seveda ironično – niti bogataši si ne morejo več privoščiti kapitalizma, kaj šele neoliberalizma. Stroški neoliberalizma so preprosto previsoki. Ubijajo celo stebre prejšnje verzije kapitalizma. Da stari stebri kapitalizma odmirajo, ni dvoma – družina Rossi Levi je povsem disfunkcionalna, Ludovico (Filippo Timi), Louisin brat, umira za aidsem, Louise je na tem, da ostane brez potomstva. Če pa neoliberalnih imperativov ne več morejo dohajati niti rentniki prejšnje verzije kapitalizma, potem si lahko mislite, kakšne možnosti imajo šele vse tiste množice osamelcev, ki nimajo gradov in platen Pietra Bruegla mlajšega. In ne pozabite, da je Grad v Italiji, sicer za svoje dobro preveč nametan (in preveč out of joint), posnet po resnični zgodbi: grad, ki ga vidimo, je grad, v katerem je odraščala Valeria Bruni Tedeschi, režiserka in koscenaristka, njeno mater igra njena prava mati (Marisa Bruni Tedeschi), njen brat je res umrl za aidsem, Louis Garrel je res njen nekdanji ljubimec ipd., tako da manjka le njena sestra, Carla Bruni, žena nekdanjega francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, ki je ob izbruhu velike krize oznanil, da je davčnim oazam odbila zadnja ura. Saj.

(Kinodvor)