Čebelica Maja

Pogumna.

Čebelnjak v Čebelici Maji, nemško-avstralski animaciji, ekranizaciji slovite TV-serije (brez Karla Gotta!), izgleda kot replika sovjetske tovarne: vse poteka po logiki tekočega traku, čebele so le številke, vsaka ima svojo vlogo, kršitve pravil so strogo prepovedane, delo je stahanovsko (“čebela je pridna in vedno uboga”), užitek – ples, petje, smeh ipd. – pa ne pride v poštev.

In zakaj ne? “Petje vodi k igranju, igranje pa vodi k lenobi,” pravi učiteljica, ki zveni tako, kot da bi kanalizirala Lenina, ki je Maksimu Gorkemu nekoč rekel, da ne more več poslušati glasbe, ker ga sili v to, da govori neumne, lepe reči in da ljudi nežno boža po glavah, če pa to danes počneš, ti lahko kdo odgrizne roko, zato je treba ljudi tolči po glavah. In v ta “krasni novi svet” pade čebelica Maja, ki je kakopak “drugačna od ostalih čebel”, kot ugotovijo – obnaša se čudno, krši pravila, druži se z žužki in sršeni, leti po svoje, poje in pleše. “Biti čebela mi ne gre od rok!” Čebelica Maja – Mravljinec Z sreča Pogumno! – je hvalnica samouresničevanja (“bodi, kar si”), strpnosti (sršeni, govnači in čebele lahko živo v sožitju) in ekologije (travnik je raj), toda ko gledate ta sovjetski čebelnjak, dobite občutek, da gledate le animirano verzijo neoliberalne države, ki zateguje, ljudi spreminja v vloge in prepoveduje užitek.