Benjamin Krnetić, igralec

Po nastopih na Hrvaškem, v Italiji in Srbiji smo ga v odmevni predstavi Grobnica za Borisa Davidovića, ki jo je Ivica Buljan režiral po istoimenski zbirki novel jugoslovanskega pisatelja Danila Kiša, nedavno lahko videli tudi pri nas.

Kot igralec je v tej predstavi odkril »mišljenjsko in čustveno polje, ki še vedno rezonira« v njem. Buljan je namreč igralce spodbujal, da vsak izmed njih vzpostavi svoj odnos do Kiševega besedila o življenjski zgodbi Novskega, sovjetskega revolucionarja judovskega rodu. Sam se je lotil branja Grobnice kot »načrta pomenov, niza zakodiranih sporočil in informacij, ki se na prvi pogled zdijo banalne, ko pa se poglobiš vanje, se zaveš krutih mehanizmov zgodovine in usode posameznika v njej«.

Pri tragični zgodbi Novskega ga je pritegnila njegova intimna razcepljenost med hotenjem, željo, upanjem ter hkrati nemočjo in utesnjenostjo lastnega obstoja. Ta razmerja se namreč v Kiševem delu preslikajo na celotno revolucijo, ki vzpostavi mehanizem za udejanjanje družbe blaginje, a na koncu se pokaže kot neustrezno sredstvo. »Izhaja namreč iz človeka samega, ki pa ni nič drugega kot paradoks. Kajti zgodovina je pravzaprav le priča naših neuspehov.«

Absolvent igre na AGRFT, ki se je uveljavil z vlogami v Mini teatru in Gleju, bolj poznan pa je postal z glavno vlogo v Vojnovićevem filmu Čefurji raus!, veliko premišljuje ter študira naravo gledališča in vlogo igralca. Intrigira ga teza ameriškega umetnostnega kritika in filozofa Arthurja Colemana Dantoja, ki pravi, da je umetnost hkrati nevarna in neučinkovita. Blizu mu je tudi Johan Huizinga, oče moderne kulturne teorije, ki je govoril o izvoru kulture v igri. Ta vidik gledališke igre, ki izvira iz igre per se, je zanj pomemben tudi v »njegovem soočanju« s Platonom in njegovo »umetnostjo« kot »posnetkom posnetka«. Sam pa vidi umetnost kot približevanje izvorni ideji, resnici. »Seveda pa je lahko tudi oddaljevanje od resnice. To se zgodi, če je umetnost poza.« V tej optiki kritično zre tudi na študij na AGRFT in delovanje slovenske gledališke scene, ki si prevečkrat, tudi zaradi »psevdo profesionalizma«, ne upa pogledati resnici, kakršnakoli že je, v oči.

Takšno videnje razmerij v umetnosti in v družbi je morda posledica okolja, iz katerega prihaja in ki ne dopušča in ne odpušča zlaganosti. Ko je slišal za Vojnovićev filmski projekt Čefurji raus, mu je v pismu nemudoma sporočil: »Jaz sem Marko Đorđić.« Torej glavni junak filma in še prej Vojnovićevega romana, ki je postal velika uspešnica. Đorđić mu je blizu, saj po svoje utrjuje in hkrati razbija pavšalne predstave o čefurjih. »Jaz se mnogim ne zdim čefur. Ok, kdo pa je potem čefur?«

Odraščal je v ljubljanskih Mostah, v družini, ki je pravzaprav še bolj zanimiva, kot je družina fiktivnega junaka Marka Đorđića. Njegov oče je Srb, bivši trener članske reprezentance taekwondoja, in tudi sam je vse do študija na AGRFT treniral to borilno veščino in bil državni mladinski reprezentant. »Oče in taekwondo sta v meni utrdila disciplino in delovni pogled na svet, ki je danes, karkoli že počnemo, nujen.« Njegova mama pa je bosanska muslimanka, ki se je je njen oče skorajda odrekel, ko je izvedel, da bo vzela Srba. Spodbujala ga je k branju, pisanju in k temu, da se zanima za čim več stvari.

Sam pravi, da mu okolje, v katerem živi, omogoča globlje vpoglede v medčloveška in družbena razmerja. Tako je bil njegov najboljši prijatelj v zgodnejših letih fant, ki je po zidovih pisal grafit NDH (medvojna fašistična hrvaška država). »Očitno je do takšnih odnosov, ne glede na moj izvor, lahko prišlo. Takšen način razmišljanja in sprejemanja ljudi me zaznamuje tudi zdaj, ko vstopam v svetove, ki mojim prijateljem iz Most niso tako blizu. Res pa je tudi, da se svet, v katerega vstopam, ne zaveda sveta, iz katerega prihajam,« ugotavlja.

Zanimajo ga tudi druge umetnostne zvrsti. Piše poezijo in se preizkuša kot član benda, v katerem eksperimentirajo s kolegi z AGRFT. Pripravlja se na vlogo Kajaznika v Jurčičevem Tugomerju v ljubljanski Drami. Pričakuje vlogo Petra v Cankarjevem Pohujšanju v dolini Šentflorjanski, ki ga pripravljajo v SNG Maribor. S kolegom Dominikom Mencejem delata za magistrsko nalogo dokumentarni film o gledališču, v katerem raziskujeta njun ambivalenten odnos do teatra. Sicer pa pravi: »Dokler me bo mučil ta svet, bom imel dela vrh glave.«