Prihajamo v miru

Bi radi videli popolno sliko sodobnega kapitalizma? Bi radi videli sliko kapitalizma, ki sledi vsem neoliberalnim direktivam, dogmam in mantram? Bi radi videli sliko kapitalizma, ki je ustvarjen po podobi finančnih trgov? Potem si vsekakor poglejte Sauperjev dokumentarec Prihajamo v miru, ki ga bo zavrtel letošnji Ljubljanski mednarodni filmski festival, alias Liffe. Tu boste videli kapitalizem na odprti sceni – v čisti obliki. Brez skrivanj in zastranjevanj, brez opravičevanj in kesanj. Tu boste videli kapitalizem, ki prihaja v miru, kot prijatelj, z nasmehom tujega investitorja, dobrega gospodarja.

Odprta scena, ki kapitalizmu omogoči, da izživi vse svoje sanje in fantazije, je Južni Sudan, nova afriška država, najmlajša država na svetu. In nova država – še zlasti afriška, nemočna, brez kake mednarodne zaščite – je bila za tuje investitorje res sijajna, enkratna, neponovljiva priložnost. Ne, take priložnosti niso mogli zamuditi. In Hubert Sauper, avstrijski dokumentarist, znan predvsem po Darwinovi nočni mori, je sam zgradil dvokrilno letalo, da bi lahko to laboratorijsko sliko čistega kapitalizma posnel iz zraka.

Južni Sudan ima nafto in minerale, toda od tega dejansko nima nič – tu namreč vidite le opustošenje, kaos, razsutost, pomanjkanje, revščino, podhranjenost, bedo. Jasno, nafto in minerale so morali prepustiti tujim investitorjem, recimo Kitajcem, ki sudanska naravna bogastva izkoriščajo brez milosti. Še huje, za sabo puščajo strašno umazanijo, strupene odplake, okoljsko katastrofo. To ni naša stvar, pravi neki kitajski boss – z okoljem naj se ukvarjajo Sudanci!

Neki tuji investitor se hvali, kako je prišel do koncesije za orjaško zemljišče, pa tudi so domačini temu nasprotovali, predstavnik ameriške energetske korporacije trdi, da Sudancem “dobesedno in figurativno prinašajo svetlobo”, teksaški misijonarji, ki – s solarnimi biblijami! – spreobračajo brezbožne domačine, skušajo tu ustanoviti biblično verzijo “novega Teksasa”, vsi pa so arogantno prepričani, da imajo prirojeno pravico do izkoriščanja sudanskih naravnih bogastev. Hej, če je lahko njihova Luna, potem je lahko njihov tudi Južni Sudan!

In vsi ti “magični” tuji investitorji z neverjetno lahkoto in brutalnostjo počnejo to, česar doma ne morejo. Domačine nategujejo in zastrupljajo, jim pulijo koncesije, si jih šovinistično podrejajo ter jih puščajo v postapokaliptični bedi. In vendar vsi po vrsti zagotavljajo, da s tem blazno pomagajo domačinom in da je vse, kar počnejo, v interesu Južnega Sudana. Sudanci so tako slabi gospodarji, da je bolje, če njihova naravna bogastva izkoriščajo tujci – saj veste, da ne grejo v nič. In predvsem: da ne gre v nič ta priložnost.

In ko zagledate južnosudanskega predsednika Mayardita s kavbojskim klobukom, ki mu ga je podaril George Bush, potem lažje razumete, zakaj ta priložnost ni mogla iti v nič. Le kako bi lahko šla? Tuji investitorji so imeli vedno raje despote kot pa demokracijo – z despotom se prej dogovoriš kot z demokracijo. In če okrog divjata državljanska vojna in teror, še toliko bolje – v času vojne in terorja se ljudstvu krepko pričakovanja znižajo.

Ne, neoliberalizem ni varen za demokracijo. Neoliberalno logiko, ki jo je prej poganjal Zahod, so zdaj posvojili Kitajci, najbolje pa jo je formuliral kitajski posebni odposlanec Liu Guijin, ki pred nekaj leti oznanil: “Mi ne postavljamo političnih pogojev. Razumeti moramo, da politično in ekonomsko okolje v Afriki ni idealno. Toda ne moremo čakati, da bo vse, kot je treba, in da bodo človekove pravice v popolnosti spoštovane.”

Logika tujih investitorjev je na dlani: najbolje bi bilo, če bi vsi Sudanci preprosto izginili, saj bi lahko potem mirno izkoriščali njihova naravna bogastva! S tem bi se tisti originalni neoliberalni trojki – liberalizacija! deregulacija! privatizacija! – izpolnile sanje. In ko se neoliberalnemu kapitalizmu enkrat izpolnijo vse sanje, izgleda apokaliptično in morasto, hja, kot Darwinova nočna mora.

Ko gledate dokumentarec Prihajamo v miru, se sprašujete le eno: kje je tu tista famozna nevidna roka trga? Vse roke, ki plenijo, so namreč zelo vidne. Transparentne. Tako transparentne, da bi jih lahko Mednarodno kazensko sodišče v Haagu obsodilo v nekaj urah. In ko bi začeli vsi ti tuji investitorji na pomoč klicati Evropsko sodišče za človekove pravice, bi jim moral Haag mirno odvrniti: Biznis je biznis!

Ritem norosti

In Zahod se še vedno čudi, da Afričani tako vztrajno in odločno bežijo iz Afrike, da so pri prečkanju morja pripravljeni tvegati življenje in da jih spodletela prečkanja ne odvrnejo od ponovnih poskusov – ko jih poslušate v francoskem Atlantiku, zlahka ugotovite, da jim kaj drugega niti ne preostane. V Afriki ima tuji kapital več svobode od ljudi – in tudi več človekovih pravic. Kar je razvidno tudi iz fotografij Sebastiaa Salgada, ki jih v dokumentarcu Sol zemlje slavita Wim Wenders in Salgadov sin Juliano Ribeiro. Salgado je v svoji dolgoletni karieri dokumentiral številna krizna, humanitarna, vojna žarišča, tudi afriška, prav ta žarišča pa so bila tajni laboratorij in ground zero neoliberalnega kapitalizma, s katerim skušajo zdaj “pomagati” tudi nam in drugim evropskim deželam. Obrazi, ki jih je na kriznih žariščih posnel Salgado, so zelo intenzivni – kot naši.

Sol zemlje, Atlantik in Prihajamo v miru bodo trije izmed stotih filmov, ki jih bo med 12. in 23. novembrom v različnih tradicionalnih sekcijah zavrtel jubilejni 25. Liffe. Ha, to bo – če naj uporabim ta izraz – konkurenca! Dvajsettisoči dan v življenju Nicka Cava (20.000 dni na Zemlji), pa bio Josepha M. W. Turnerja (G. Turner), pa izginotje Michela Houellebecqa (Ugrabitev Michela Houellebecqa), pa sodobna verzija gospe Bovary (Gemma Bovery), pa hrvaški Napad na policijsko postajo (Številka 55), pa ameriški sen kot klinična norost (Foxcatcher), pa malijski fundamentalisti (Timbuktu), pa Tarantinov favorit (Veliki, zlobni volkovi), pa korejski satantango (Naporen dan) ter zadnja Zlata palma (Zimsko spanje) in zadnji Philip Seymour Hoffman (Najbolj iskani človek). Krave bodo polne človeških ostankov, ljubezen bo popolni zločin, golobje bodo sedeli na veji in razmišljali o življenju (in tem, da nimajo denarja) – in težko bo biti Bog.

Konkurenčnost je neoliberalna zapoved, ki jo dobro poznamo. Vsi moramo biti konkurenčni. Vsi – ljudje, delavci, otroci. V nasprotnem primeru tvoje življenje ni več vredno prebite pare. Tega se v ameriškem Ritmu norosti – parafrazi dobrih starih Rdečih čeveljcev, ki jih bo prav tako zavrtel letošnji Liffe (in ki jih je v Črnem labodu parafraziral že Darren Aronofsky) – očitno zaveda najstnik, ki hoče postati bobnar, pri čemer tako divje, vztrajno in fanatično trenira, da začne krvaveti. Vse, da bi bil konkurenčen. Ne da je osamljen. V Fair Playu, ki se dogaja v osemdesetih letih na Češkoslovaškem, v času komunizma (tako da Barbara po malem sreča tudi Življenje drugih), imate najstnico, vrhunsko atletinjo, ki jo skuša športna vrhuška nafilati z anaboliki – saj veste, da bi bila na olimpiadi konkurenčnejša. Vemo, da so vzhodnoevropske športnike filali z anaboliki, toda to niti ni bila tako slaba ideja: če bi komunistični režimi z anaboliki nafilali tudi ljudstvo, potem komunizem ne bi nikoli padel, saj bi bil konkurenčnejši od kapitalizma. A po drugi strani: mar se zdaj, v kapitalizmu, ljudje ne filajo prav z anaboliki, da bi bili konkurenčnejši?

Ni torej čudno, da so neoliberalni kapitalizem tako fanatično pograbili prav komunisti, recimo Kitajci. In ni čudno, da ima v neoliberalnem kapitalizmu pravico do svobode le še kapital. Kar je hecno: ko je padel berlinski zid, so evforično oznanili, da je zdaj “konec zgodovine” in da bo poslej donela le še mogočna pesem svobode, toda svoboda je ustvarila le nove, brutalne, ponižujoče zidove. V palestinskem Omarju in izraelskem Betlehemu imate fizični zid, ki ločuje Palestince in Izraelce (ne, to ni niti raj na Zemlji niti kraj za ljubezen), v britanskem Burgundskem vojvodi, ameriških Nočnih poteh, ruskem Leviatanu in nemški Proletarski zimski pravljici imate razredni zid, ki ločuje dekadentne, sterilne, goljatske elite in ostali svet (šur, elite v nižjih slojih vidijo le še stranišče ali pa brezosebne smeti, če so dobre, filantropske volje), v filmih Ljubezen je čudna reč in Pasolini o tem, kdo naj živi in kdo umre, kdo naj bo zaposlen in kdo odpuščen, odloča homofobija (ja, italijanski auteur Pier Paolo Pasolini, ki ga igra Willem Dafoe, ni bil žrtev politične zarote, ampak žrtev denunciantske homofobije, pravi Abel Ferrara, njegov novi filmski biograf), v indijski Brezpogojni ljubezni pa kot zid nastopi sam kapitalizem kot samovoljni in nečloveški način organiziranja kapitala, dela, življenja in ljubezni – zakonca iz Kalkute se namreč sploh ne vidita več.

Ona dela v dnevni izmeni, on pa v nočni. Vsak dan. Iz dneva v dan. Drug o drugem lahko le še sanjata. Drugega jima ne preostane: Indijo – deželo BRIC, hitro razvijajoče se tržišče, inkubator konkurenčnosti in drugih neoliberalnih dogem – stresa huda recesija, ljudje izgubljajo službe, preživeli bodo le tisti, ki bodo konkurenčni, ja, pridni, vodljivi, ubogljivi, pač tisti, ki bodo delo opravljali brez pripomb in brez besed.

In indijska zakonca sta brez besed, njuno življenje je nemi film, povsem sta razosebljena – za kapital nista človeka, ampak le še izmeni, neprestano na voljo, podnevi in ponoči. Tak je tudi Simon James, pridni, ponižni, ubogljivi uslužbenec brezosebne, rahlo distopične, kafkovsko-orwellovske korporacije v britanskem Dvojniku (posnete po romanu Fjo-

dorja M. Dostojevskega), ki tezgari brez besed, ves anonimen in razosebljen, in ki bi delal obe izmeni, če bi mu le rekli. Toda njegovi strahovi – strahovi pred nekonkurenčnostjo, izgubo delovnega mesta, svojo pogrešljivostjo ipd. – potem srhljivo oživijo: za sodelavca dobi svojega popolnega dvojnika, svojo repliko, svojega doppelgängerja (oba igra Jesse Eisenberg), konkurenčnejšega, vitalnejšega, atraktivnejšega in karizmatičnejšega od njega. Kapitalizem mu sporoča: vsi ste isti – vsi ste zamenljivi!

No, Stratos, glavni junak istoimenskega grškega filma, pa kar sam dela obe izmeni – ponoči je pek, podnevi pa poklicni morilec. Grkom je pač trojka zapovedala konkurenčnost. In Stratos je primer konkurenčnega delavca – da bi lahko preživljal bližnje, ubija. Alternative ni.

Poti k zvezdam

Logično: bolj ko ljudi silijo v konkurenčnost, bolj ko jih torej silijo v to, da so drug drugemu psi, manj je solidarnosti, tako da v imenu preživetja vsakdo misli le še nase, bodisi frustrirani, egocentrični pisatelj, ki ga zanima le njegov roman (Svojeglavi Philip), mali, morbidni, inertni, apatični, asocialni, izbuljeni, prekarni uradnik, Freddy Krueger korporativne anonimnosti, ki se mu brezdušno delo v banki tako gnusi, da začne slepariti banko, a tudi – brez milosti – sodelavce (Mrhovinar), ali pa Šved, ki v Višji sili z družino letuje v idiličnih francoskih Alpah in ki v trenutku, ko letovišče nenadoma ogrozi snežni plaz, panično, sebično in strahopetno zbeži.

Točno, Šved v trenutku krize najprej pomisli nase, ker je moški, toda prav kapitalizem – ta animalični patriarhalni seksist in mačist – ga je naučil, da imajo moški vedno prednost. Ženske imajo prednost le pri smrti. Neoliberalizem cefra in trga solidarnost, družino in ljubezen. Kako naj slepa Norvežanka v Slepi verjame, da je mož, ki vidi, ne vara? Kako naj ženska v Phoenixu zaupa svojemu možu, ki je po vrnitvi iz nacističnega lagerja in kirurški operaciji obraza ne prepozna, a jo zaradi podobnosti s svojo ženo zlorabi?

Zato ne preseneča, da toliko liffovskih junakov muči strah pred staranjem. V svetu, ki ljudi sili v konkurenčnost, večno mladost, hiperaktivno nespečnost ipd., je pač strah pred staranjem strah pred nekonkurenčnostjo – strah pred tem, da te bosta trg in kapital zavrgla, izključila in odpustila ter se ob tem prezirljivo režala. V Žurerki, delu treh režiserjev, starih prijateljev, skuša šestdesetletna Francozinja, nekdanja “eksotična plesalka”, z non-stop žuriranjem, nočnim veseljačenjem in zapijanjem pokazati, da je še vedno konkurenčna, na višku moči, toda moških, ki bi nasedli tej iluziji, je vse manj, v Birdmanu, ki ga je posnel Alejandro González Iñárritu, skuša nekdanji zvezdnik holivudskih spektaklov o superjunaškem Birdmanu (Michael Batman Keaton), ostareli, pozabljeni has-been, svojo konkurenčnost pokazati z broadwaysko adaptacijo novele Raymonda Carverja, ki jo sam režira in pilotira, toda šov mu ukrade mlajši, vitalnejši, konkurenčnejši igralec (Edward Norton), v Assayasovih Oblakih nad Sils Mario lahko diva srednjih let (Juliette Binoche) le tesnobno in ljubosumno gleda mlajšo, hormonsko, seksi punco (Chloë Grace Moretz), ki igra v “njeni” vlogi, v vlogi, v kateri je pred leti sama zaslovela (zdaj pa je prisiljena igrati v vlogi starejše, odcvetele, neatraktivne, nekonkurenčne ženske), v Poti k zvezdam – Cronenbergovem Igralcu, groteskni, strupeni, freudovski vivisekciji holivudske patološke obsedenosti z glamurjem – pa skuša odcvetela zvezdnica (Julianne Moore), sodobna Norma Desmond, svojo konkurenčnost pokazati s seksom v troje in nastopom v vlogi, v kateri je nekoč, pred davnimi leti, zaslovela njena mama, ki je bila tedaj kakopak bistveno mlajša od nje zdaj.

Nič, kapitalizem od vseh teh scenskih umetnikov in umetnic, ki jih starost pošilja po poti nekonkurenčnih delavcev, terja preveč. V avstrijskem filmu Lahko noč, mamica si igralka, ki se boji staranja in nekonkurenčnosti, omisli plastično operacijo, toda ko se groteskno povita vrne domov, njena devetletna sinova, sicer dvojčka, ne verjameta, da je to res ona, tako da se vname pravi medgeneracijski torture porn. Otroka se pač težko sprijaznita s tem, da sta ista in zamenljiva. In še težje s tem, da si morata konkurirati.

Junaki sodobnih filmov se bojijo tako starosti kot mladosti, zato ne čudi, da lahko v številnih filmih (Velika hiša, Pleme, Požri svoje prednike, Puberteta: navodila za uporabo, Ljubezen na prvi pretep, Nikogaršnji otrok, Banda punc, Čudesa, Palo Alto, Barbari, Mamica) vidite mladino, nove generacije, otroke in najstnike, ki delajo vse, da bi bili konkurenčni. Nepredvidljivi so, zmedeni in tesnobni, pospešeni in hiperaktivni, a neločljivi, v stalni negotovosti, utopljeni v nasilju, kriminalu in prostituciji. V svetu, v katerem jim stalno govorijo, da ni alternativ, skušajo biti alternativa. In v ta svet brez alternativ vstopajo tako avtodestruktivno kot vse tiste zvezde, ki se bojijo staranja.

Hude jame

Marko Naberšnik, ki ima za sabo Petelinji zajtrk in Šanghaj, je sklenil, da bo za sabo pustil še I. svetovno vojno – v filmu Gozdovi so še vedno zeleni, ki ga je posnel z avstrijskim denarjem (ja, Die Wälder sind noch grün), trije avstroogrski vojaki ostanejo sredi fronte in sredi vojne odrezani od fronte in od vojne, tako da jim preostane le napeto, agonično, morbidno čakanje na klic, zaradi česar zelo potegnejo na delavce-na-čakanju, ki so jim rekli: Ne kličite nas, mi bomo poklicali vas! Film, s katerim je Naberšnik popraznoval začetek I. svetovne vojne, je bil, upam, dober, nizkoproračunski trening za ekranizacijo zadnje bitke Pohorskega bataljona, ki jo hoče posneti, a mu jo bodo verjetno prej prižgali Avstrijci kot Slovenci.

In res, ko gledate liffovske filme, se vprašate: kako to, da jih niso posneli pri nas? Vzemite le španski šoker Jama, v katerem se skupina mladeničev in mladenk izgubi v podzemski jami: Slovenija je polna takih jam, ki kar kličejo po slovenskem filmu, v katerem bi Slovence zapeljala, obnorela in požrla podzemska jama. Ali pa vzemite Seidlov film V kleti, panoramo svinjarij, ki jih Avstrijci počnejo v svojih kleteh: mar ni že čas, da kak film odpre tudi slovenske kleti?

Iz liffovskih filmov se lahko slovenski filmarji veliko naučijo. Če bi si recimo pogledali korejski triler Naporen dan, bi videli, kako se posname film, v katerem se junaku – podobno kot v slovenskem Infernu – zgodi vse, kar se mu lahko zgodi. Če bi si pogledali kitajsko Rdečo amnezijo (skoraj rimejk Sophiejine odločitve in Munkove Potnice, ki bo na voljo v Retrospektivi), bi videli, kako se posname film o spravi. In če bi si pogledali Oppenheimerjev Pogled tišine, nadaljevanje Teatra ubijanja, bi videli, kako se posname doku o pobojih, če seveda hočeš, da ga bo videl ves svet. 

Neizogibnih 17

Amaterji, Hans Petter Moland
Maščevanje najbolj tekne, če je servirano ledeno hladno

20.000 dni na Zemlji, Iain Forsyth & Jane Pollard
Rockerjev strah pred tem, da bi v prvi vrsti kdo zazehal

Foxcatcher, Bennett Miller
Ameriški sen eliti skisa možgane

Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju, Roy Andersson
... in tem, da nima denarja

Gozdovi so še vedno zeleni, Marko Naberšnik
Edini slovenski liffovski film je avstrijski

Lahko noč, mamica, Veronika Franz & Severin Fiala
Dvojčka mami omogočita popolno preobrazbo

Najbolj iskani človek, Anton Corbijn
Vsak vohun je otok, pravi John Le Carré

Naporen dan, Kim Seong-hun
Policajev dan je temnejši od vaših noči

Phoenix, Christian Petzold
Druge priložnosti so razočaranje

Pogled tišine, Joshua Oppenheimer
Po milijonu mrtvih je sprava zajebana stvar

Poti k zvezdam, David Cronenberg
Če bi Hollywood vodili otroci (in tudi ga)

Prihajamo v miru, Hubert Sauper
Kako so ponovno zasužnjili Afriko

Številka 55, Kristijan Milić
Južnjaška uteha, le da je vojna prava

Težko je biti bog, Aleksej German
Prihodnost kot korak v srednji vek

Višja sila, Ruben Östlund
Družinske počitnice kot zvrst katastrofe

V kleti, Ulrich Seidl
Ko so Avstrijci sami s sabo, izgledajo kot Slovenci, ko so drug z drugim

Zimsko spanje, Nuri Bilge Ceylan
Razredni boj po turško

Retro

V sekciji Posvečeno vas čakajo filmi švedskega auteurja Rubena Östlunda (tudi Kitarski mongoloid, Igra in kakopak Višja sila) in ruskega giganta Alekseja Germana, vključno z njegovim sploh zadnjim filmom, blatnim, mračnim, morbidnim, karnevalskim, ekstremnim retro distopičnim eposom Težko je biti Bog (približno tako težko kot biti Stalin), ki se dogaja v riti sveta in ki ga je – po romanu bratov Strugacki – snemal šest let. V Retrospektivi pa nikar ne spreglejte filmov, “ki jih nočete videti nikjer drugje kot v kinodvorani”, še posebej Munkove holokavstne Potnice, Snowove eksperimentalne klasike Centralna regija, Tarrovega skoraj osemurnega Satantanga in kakopak von Baghovega Socializma, ki pa ga lahko danes itak vidite le še na platnu.

Filmski festival:
25. Liffe
Kje: Ljubljana (Cankarjev dom, Slovenska kinoteka, Kino Komuna, Kinodvor, Kino Šiška) in Maribor (Kolosej Maribor)
Kdaj: od 12. do 23. novembra 2014