Spomenik Majklu Džeksonu

za +

Monument Valley.

Spomenik Majklu Džeksonu je srbski film o ljubezni v času demokracije. Če bi posneli slovenski rimejk, ne bi bilo treba kaj dosti spreminjati. Tu imate naivno, zakotno srbsko mestece, ki se mu zgodi Točno opoldne, le da ga ne ogroža banda pistolerosov, ki prihajajo, da bi se maščevali šerifu Willu Kanu, ampak izumrtje.

“Naše mesto umira,” dahne Marko (Boris Milivojević), lokalni brivec. “Ceste so katastrofalne, železnica ne dela, letališče bodo zrušili.” Opustošenje. Revščina. Recesija. Korupcija. Ljudje bežijo. Ta vukojebina, ki jo je prihodnost zaobšla (in ki izgleda tako, kot da čaka na avdicijo za film Franka Capre), ima toliko turističnega potenciala kot galaksije onstran Saturna, pa še stari komunistični monument, ki je stal sredi mesta, so ravnokar odstranili. Marko, ki sanja o istih rečeh kot Cooper v Nolanovem Medzvezdju (ustalili smo se! premaknimo se! osvajajmo! rušimo meje!), je bil vedno poln podjetnih idej, ki se niso prijele (turistični biro, plesna šola ipd.), tako da ga zdaj zapušča tudi žena (Nataša Tapušković), ki se ji zdi Nemčija mikavnejša od vegetiranja v tej slepi ulici, toda ko sliši, da bo Michael Jackson krenil na veliko poslovilno turnejo, se mu utrne “nora” ideja: postavimo spomenik Michaelu Jacksonu, kralju popa! To bo fenomenalna, monumentalna turistična atrakcija, prihajali bodo ljudje iz vsega sveta, biznis bo cvetel, odpirali bomo nova delovna mesta, BDP bo poskočil! Problem je kakopak v tem, da Marko nima konsenza – vsem ostalim se zdi to preveč “noro”. Noro? Nič ni bolj norega od demokracije – in obratno, do prave norosti lahko prideš le z demokracijo, po demokratični poti. In tu je briljanca tega srbskega filma, v katerem se pod morriconejevskimi frazami sonči ikonosfera klasičnih vesternov (prašni main street, motor, ki ga “jezdi” junak, junakova darling, alias Ljubinka, saloon, brivnica, town hall, razsijana prerija, pokvarjeni župan, zemljiški baroni, humorni ekscentrični starci, zakon linča ipd.), tako da še celo sam Marko, ki začne v prid svoje “nore” ideje zbirati glasove, iskati konsenz in sestavljati koalicijo, izgleda kot šerif Will Kane (sam proti vsem), še bolj pa kot šerif John T. Chance iz vesterna Rio Bravo (ki je svoji “norosti” prav tako zagotovil tričlansko podporo, z invalidom vred), toda da bi demokracijo res pripeljal do norosti, mora postati Spielbergov Lincoln, kar pomeni, da mora vsakemu koalicijskemu partnerju – od nekdanjega vojaškega pilota (Dragan Bjelogrlić), ki bi rad imel letališče, do pravoslavnega popa (Ljubomir Bandović), ki ima invalidno hčer (Emilija Terzić), in Roma (Toni Mihajlovski), ki se spozna na kiparjenje – omogočiti, da v tej “norosti” prepozna svoj interes. Demokracija ni ognjemet altruizma, ampak podjetje. Kar pa naj vas nikar ne zavede: Darko Lungulov je fen vesternov, ne pa tudi fen srbske demokracije. Demokracija-od-spodaj, ki jo poganja Marko, vedno trči ob avtokratsko, fašistoidno srce demokracije-od-zgoraj, ki jo poganjajo politične elite – in nacionalistični ekstremisti, v tem primeru huliganski privrženci “čiste Srbije” (Michael Jackson ni “niti črn niti bel in niti moški niti ženska”), so njihov pravi obraz. Ko je demokracija-od-zgoraj v krizi, pač vedno spusti pse. Demokracija-od-spodaj je norost, toda demokracija-od-zgoraj je fašizem. Lepota Spomenika Majklu Džeksonu je v tem, da pokaže, kako ogrožena je ljubezen v času demokracije – že če hočeš le to, da te bo ljubila žena, moraš spremeniti svet. Kdo zahteva več od koga, ljudstvo od demokracije ali demokracija od ljudstva, je težko reči, toda če hočeš dobiti vsaj šopek, moraš za sabo pustiti spomenik ali pa kar kompletno Dolino spomenikov.