Škatlarji

Ljudje in pošasti.

Pod mestom prebivajo nečloveške kreature, ki živijo od drobtin, odpadkov in smeti, nad njimi pa ljudje, elitni “beli klobuki”, ki živijo od privilegijev in ki v teh nočnih kreaturah vidijo pošasti, nad katere pošljejo eksterminatorja, ki – medtem ko se skuša socialno prebiti – tuhta: sem junak ali bedak? Bedak.

Škatlarji so animirani film, v katerem vlada večna tema, v katerem se liki – no, kreature – odlično podajo tej večni temi in v katerem ni glasbenih točk. Le komu bi bilo v tej večni, strašljivi temi do petja in plesa? Škatlarji ne padejo daleč od ParaNormana in Coraline, briljantno mračnih animacij, ki ju je – ja, tako kot Škatlarje – ustvaril portlandski studio Laika, specializiran za stop-motion animacijo in večni, morasti, zadušljivi, dekadentni mrak, ki ne izgleda le kot stilem, ampak kot sporočilo. Za razliko od Disneyjevih, DreamWorksovih in Pixarjevih animacij, ki otroke in njihove varuhe svarijo pred šikaniranjem in diskriminacijo “drugačnih”, namreč Škatlarji svarijo pred šikaniranjem in diskriminacijo nižjih razredov. In socialni, ekonomski, razredni prepad med elito in deklasiranci – med “belimi” ljudmi in “mračnimi” podljudmi – je tu prikazan tako ostro in nazorno kot v Ledenem vlaku in Elizeju. Oh, ali pa v Komunističnem manifestu, če smo že ravno pri tem.