Gozdovi so še vedno zeleni

za +

Tišlerjev sin.

Marko Naberšnik, avtor Petelinjega zajtrka in Šanghaja, je za tale film o I. svetovni vojni dobil le 200.000 evrov – ne v Sloveniji, ampak v Avstriji. Kar je logično: I. svetovna vojna – kljub vsem tistim ponarodelim srhljivkam o soški fronti – slovenskega filma ni nikoli zanimala. Res nikoli. Ni slovenskega filma o I. svetovni vojni.

Povsem nekaj drugega pa je kakopak vprašanje: kako hudiča posnameš film o I. svetovni vojni za 200.000 evrov? E, kako: tako kot je Roger Corman, kralj B-filmov in snemanja v gverilskih pogojih, snemal filme o II. svetovni vojni, velikih antičnih bitkah ali pa koncu sveta. Moraš se znajti. Biti moraš pametnejši od tistih, ki imajo na voljo deset ali pa sto milijonov. Vse filmske trike moraš optimizirati. Publiko moraš prepričati, da vidi več, kot dejansko vidi. Umetnost sugeriranja mora postati tvoja največja produkcijska vrednost. Ko je Corman snemal filme o II. svetovni vojni, je imel tako malo denarja, da ni mogel ničesar pokazati – nobenih bitk, nobenih vojsk, kaj šele tankov ali topov (oh, in kaj šele tankov in topov, ki bi zares streljali!), še celo igralcev je imel le toliko, da so potem streljali sami nase, zdaj oblečeni v Nemce, zdaj pa v ameriške komandose.

In tudi Naberšnik ima na voljo le umetnost sugeriranja. Tu so namreč le trije avstrijski vojaki, člani enote za zveze, ki leta 1917 obtičijo na koti R soške fronte, jasno, povsem sami, odrezani od ostalih. Prvi omenja “zadnjo ofenzivo”, drugi ob pogledu skozi daljnogled poroča o “močni koncentraciji sovražnika na južni strani”, tretji opozarja na “strašne reči”, ki naj bi se dogajale, toda ničesar od tega ne vidimo. Tudi letala, ki jih preletavajo, in topove, ki tolčejo, le slišimo – mitraljez, ki jim ga dostavi “transportna enota” (dva vojaka!) in ki naj bi izstrelil 500 krogel na minuto, pa po drugi strani le vidimo, a ga ne slišimo. Ko pa med njih trešči granata, ostaneta le še dva – in potem le še eden, Jakob Lindner (Michael Kristof), mladi vojak brez čina, tišlerjev sin (ja, po malem Adam in po malem Jezus), ki skuša – medtem ko čaka na pomoč in okrepitve – obdržati položaj in prek radijske postaje vzpostaviti stik s poveljstvom, pri čemer stalno tvega, da bo zamočil in povzročil katastrofo, strašno izgubo. Zakaj je Avstrija izgubila I. svetovno vojno? Zaradi tišlerjevega sina, ki je “humano” reševal življenje izgubljenemu tovarišu in spregledal, da konec vojne, tega spleta norosti in pekla, vidijo le mrtvi.

Ja, le trije so. In z vsakim likom, ki umre, se stroški filma znižajo. Ekonomija filma je srhljiva, morilska. Nekaj filmskega je v vojni – in nekaj vojnega v filmu. Snemanje filma ni pisanje soneta. A prav tu je poanta: naravno stanje filma je vojna. Le vojna in film vesta, kaj početi z ljudmi, od katerih ne ostane ničesar. Le vojna in film vesta, da tisti, ki preživijo, ne morejo reči, da so nedolžni. Gozdovi so še vedno zeleni je metafilm, navsezadnje, mar vojak Lindner, ki je sam in brez vsega, ki ne more računati na zunanjo pomoč, ki je prepričan, da je sredi tega “pekla” in te “norosti” vse odvisno od njega, ki se boji svoje nepremišljenosti in ki se lahko zanaša le še na svoje komunikacijske sposobnosti (če zamoči, lahko izgubi vojno!), ne spominja na filmskega režiserja, magari Naberšnika?