Hobit: Bitka petih vojska

za +

Zbogom.

Bitka petih vojska, sklepni del trilogije Hobit, se začne z zmajevim apokaliptičnim napalmiranjem Jezernega mesta, ki izgleda kot Vietnam v času ameriškega napalmiranja (Apokalipsa danes redux), samo napalmiranje pa kot alegorija dronovskega ali daisy-cutterskega cvretja “malopridnih” režimov, nadaljuje s formiranjem petih vojska (orki, vilinci, škratje, ljudje, orli), ki se prelivajo v načelne in nenačelne koalicije voljnih (kot da je Srednji svet nekje na Bližnjem vzhodu), in konča z veliko bitko za Samotno goro, kjer se nahaja srce teme in terorja, najlepše in najdragocenejše izmed vseh naravnih bogastev – zlato.

Le bitke za naravne vire so lahko tako divje, tako sadistične, tako destruktivne in tako strašne – in le bitke za naravne vire je mogoče tako lepo šemiti v bitke za svobodo. A po drugi strani – bitke za naravne vire so bitke za svobodo. Ko izgubiš kontrolo nad svojimi naravnimi viri, izgubiš svobodo, v obeh primerih pa stojiš v živem pesku norosti. Če bi to slišal J.R.R. Tolkien, avtor Gospodarja prstanov in Hobita, bi kakopak ponorel – alegoričnih branj svojih del ni trpel. Le zakaj bi jih? Le zakaj bi morali biti ti svetovi, te zgodbe, ti dogodki in ti liki kaj drugega od tega, kar so? Drži, že to, kar so, je povsem dovolj. Še več: že to, kar so, je bolje in večje od alegoričnosti, ki jo ponujajo drugi, magari “resnejši”, festivalski filmi.

Tisti, ki so odraščali z Jacksonovima sagama o Srednjem svetu, alegoričnosti niso potrebovali. In ko gledate obe Jacksonovi sagi, ki sta se zdaj, po Bitki petih vojska, zlili v en sam film, monumentalni 20-urni epos, lahko le zavidate tistim, ki štejejo 10 ali 12 let, saj bo to za njih formativni film – in to kakšen film! Ta film jih bo oblikoval, definiral in senzibiliziral, z njim bodo merili vse ostalo, razglašali ga bodo za “najboljši film vseh časov”. Morda ni najboljši film vseh časov, toda lahko bi bil. Jacksonova saga o Srednjem svetu, v kateri so intimni trenutki taki spektakli kot bitke, podzgodbe pa tako vitalne kot glavna zgodba, je preprosto prevelika, da je ne bi jemali resno, recimo kot filmskega Dogodka ali cinefilskega Razodetja, kakršnega ne doživi vsaka generacija, in da ne bi delovala z močjo tistega famoznega magičnega prstana, obenem pa je tudi predobra, da se ji kdo – še zlasti če je star 10 ali 12 let – ne bi pustil formirati. In ko jih bodo šteli 50 in več, bodo imeli še vedno prav. Jacksonova saga o Srednjem svetu je pač večja od filma, ali bolje rečeno, Jacksonova saga je to, kar je v filmu večje od njega samega.

(Cineplexx)