Ujemi Božička

Črni Božič.

Kaj se zgodi, ko božični film posname režiser, ki je do sedaj snemal grozljivke a la Črna smrt, Creep in Trikotnik? Tole: Božiček (Jim Broadbent), ki strmoglavi (z jeleni vred), pristane v ječi (nekaterim se celo zdi, da je v resnici le pedofil, ki hlini, da je Santa), njegovo vlogo pa prevzame bančni ropar (Rafe Spall), ki so ga ravno spustili iz ječe. V liku Božička je torej nekaj nelagodnega, delinkventnega, transgresivnega.

In tako kot je nekaj perverznega v Božičku, ki misli, da je Božiček, je nekaj perverznega tudi v lažnem Božičku, ki misli, da lahko reši Božič (Bad Santa, heh). In bančni ropar je v tem smislu zelo motiviran – njegova žena je namreč odšla in si našla drugega moškega, tako da je njun sin zdaj prikrajšan in v hudi emocionalni izgubi, ki jo lahko nadoknadi le “božični duh” obdarovanja. Ergo: Božiček je le zardeli občutek krivde. In pravljična darila, ki jih odrasli nastavljajo otrokom, sploh niso darila, ampak odškodnina, ki jo plačujejo za vse “travme”, ki jih povzročajo otrokom. Nič, dolg odraslih je očitno večji od slovenskega.