David Graeber: Dolg: prvih 5000 let dolžništva

Knjiga s finalom, ki pledira za odpis mednarodnega in porabniškega dolga

Toda obsežno delo (673 str.) v imenitnem prevodu pelje bralca predvsem skozi zgodovino, se ustavlja pri Mezopotamcih, v Egiptu, pri afriških ljudstvih, v stari Kitajski in Indiji, kajpak v antiki, križari po srednjem veku islamskega sveta, sega v Ameriko, v evropske samostane, glavnino pripovedi torej nameni času pred letom 1450, potem pa na hitro na dobrih 100 straneh popiše še zadnjega pol tisočletja, pri čemer z najnovejšo sodobnostjo opravi na mah.

A ta disproporcionalnost ni le formalna, temveč posledica različnega avtorjevega pristopa. Čas pred moderno dobo namreč prikazuje eruditsko, sprašuje se o naravi suženjstva, oblikah dolga, Platona denimo so na potovanju zajeli in zanj zahtevali visoko odkupnino; imel je dvakratno srečo: denar so zanj zbrali prijatelji, a ker ga je pred tem odkupil Aniker, je Platon drugo odkupnino vložil v odprtje šole Akademije. Torej dolgovi kot posledica odkupovanja, drugod – v antičnem Rimu je kakšen Grk prodal samega sebe za sužnja z domiselno idejo, po kateri se je čez čas odkupil in tako kot osvobojenec prišel do rimskega državljanstva, spet drugod so bili srednjeveški templjarji tako uspešni posojevalci denarja, da jih je to pogubilo: ko je kralj Filip II. zašel v velike dolgove, jih je preprosto obtožil herezije, jih dal pobiti in zaplenil njihovo premoženje. In spet drugje, na Irskem, so v 6. st. so poznali častnino, ki si jo moral plačati za telesno poškodbo, in pravilo, po katerem je kralj, ki je pobegnil iz bitke, izgubil pravico do častnine, zato ga je lahko vsak nekaznovano žalil.

Skratka knjiga, ki pripoveduje o dolgovih, odškodninah, suženjstvu, kreditih, menicah, odkupninah za žene na način historično-antropološke analize, potem pa naenkrat preskoči v angažirano kritiko sodobnega dolžništva kot takega.