Eksodus: Bogovi in kralji

zadržan +

Deset zapovedi brez desetih zapovedi.

V bibličnem spektaklu Deset zapovedi, ki ga je leta 1956 posnel veliki Cecil B. DeMille, fanatični antikomunist, je Mojzes (Charlton Heston) s pomočjo Boga, alias gorečega govorečega grma, razprl Rdeče morje in izvoljeno ljudstvo, sicer talca faraonskega Egipta, odpeljal v obljubljeno deželo.

Ja, zasužnjeno ljudstvo je odpeljal iz diktature. In ja, faraonski Egipt je bil alegorija Sovjetske zveze. Ko je DeMille potem krenil na evropsko turnejo, so ga častili kot državnika, saj so ga sprejeli Winston Churchill, kraljica Elizabeta, francoski predsednik Coty, italijanski predsednik Gronchi, nemški kancler Adenauer in berlinski župan Willy Brandt, blagoslovil pa ga je tudi papež Pij XII. Malo verjetno je, da bodo Ridleyja Scotta častili kot državnika, pa ne le zato, ker v Eksodusu desetih zapovedi ni na spregled. Uvodna bitka je tam le zato, ker so potrebovali material za napovednike, Christian Bale, ki igra Mojzesa, ni izklesan kot Heston, John Turturro, ki igra velikega faraona, izgleda kot zgrešena prerokba, Joel Edgerton, ki igra Ramzesa, kot parodija Yula Brynnerja, ostali pa le berejo replike, toda tako naučeno, da imajo kuge, ki doletijo Egipt (krokodili, žabe, muhe ipd.), več karakterja od njih. Le kostume bi zamenjali, pa bi se zdelo, da recitirajo Kamasutro. Spektakel oživi šele, ko se pojavi Bog, ki pa bo kristjane vznejevoljil tako kot velikani v Noetu – igra ga namreč otrok (Isaac Andrews), avtentični “space child”, s kakršnim bi Stanley Kubrick delal čudeže. Je pa res, da bodo lahko tisti, ki verjamejo, da so egipčanske piramide gradila vesoljska bitja, videli, da za gradnjo piramid niso potrebovali nadnaravnih sil, ampak le brezmejne množice sužnjev, brezpravnih proletarcev. In ko Mojzes vse tiste sužnje odpelje iz Egipta, izgleda kot sindikalist, ki delavce odpelje z gradbišča. Za razliko od DeMillovega Mojzesa, ki jih je odpeljal v kapitalizem (zlato tele, deset zapovedi), jih odpelje iz kapitalizma. Film Deset zapovedi je izgledal staromodno že tedaj, ko je nastal, Eksodus pa izgleda tako, kot da je nastal sočasno z Desetimi zapovedmi, kot alternativno verzijo Desetih zapovedi, ki bi jo lahko vrteli tudi v ateističnih, komunističnih deželah, kar se leta 1956 ni zgodilo.

(le Cineplexx)