Neuklonljiv

zadržan +

Triumf volje.

Neuklonljiv je epos o dveh moških. Prvi je Američan, drugi Japonec. Prvi je mazohist, drugi sadist. Rojena sta drug za drugega. Usojena sta si – kot fant in punca. Kakšna sreča, da sta se našla, boste rekli. In res je pravo naključje, da sta se našla – še toliko bolj, ker je film posnet po resnični zgodbi.

Louis Zamperini (Jack O’Connell), ameriški tekač na dolge proge in udeleženec berlinske olimpiade (1936), je med II. svetovno vojno pristal v bombniku, ki je strmoglavil nad Pacifikom, a je preživel in potem – še z dvema bojnima tovarišema – kar 47 dni brodolomsko prevegetiral na odprtem morju (Vse je izgubljeno), kjer so ga posušenega našli Japonci in ga poslali v koncentracijsko taborišče, v katerem ga je na piko vzel japonski častnik Watanabe, alias “Ptič” (Takamasa Ishihara, alias Miyavi), ki ga je skušal na vsak način – tako fizično kot mentalno – zlomiti, pri čemer je uporabljal vse state-of-the-art mučilne tehnike, celo neke vrste waterboarding. Watanabe je za Zamperinija to, kar je v Leanovem Mostu na reki Kvaj (1957) japonski polkovnik Saito (Sessue Hayakawa) za britanskega polkovnika Nicholsona (Alec Guinness). Oba, Watanabe in Zamperini (superjunaški kot remiks Jezusa in Ramba), sta strašno vzdržljiva, nepopustljiva in vztrajna, tako da težko rečeš, kdo je prvak, pa četudi je Neuklonljiv glorifikacija svetega duha ameriške vzdržljivosti, nepopustljivosti in vztrajnosti – duha, ki konča vsako tekmo. Scenarij je – po bestsellerju Laure Hillenbrand (Seabiscuit) – napisal dream team, dva oskarjevca (brata Coen) in dva oskarjevska nominiranca (Richard LaGravenese & William Nicholson), ki pa očitno niso mogli preprečiti, da ne bi vse to, kar naj bi bilo neverjetno in nepredvidljivo (Zamperinijeva zgodba velja za “neverjetno”), izgledalo vse preveč verjetno, predvidljivo in samoumevno. Glede na zeitgeist je nemara najmanj samoumevno to, da veliki mučitelj – kralj torture porna – ni Američan, ampak eksotični predmoderni tujec, očitno predhodnik Srbov, ki so v filmu V deželi krvi in medu mučili muslimane. Tudi tega je posnela Angelina Jolie, ki torturo vidi povsod – razen doma. Ali pa je hotela reči: kako lepo je bilo nekoč, ko so drugi mučili Američane! Trenutek bolečine je vreden več od vse slave tega sveta, rečejo Zamperiniju.