Zgodbe iz hoste

za

Mjuzikl o srečnem koncu.

Pravljice so obsedene s srečnim koncem. Ko se pravljica konča, vemo, da junaka čaka večna sreča. In potem sta živela srečno do konca svojih dni. Alternative ni. Mar res ne? Je happy end res znanilec večne sreče? Je happy end sploh začetek sreče? Ne, nasprotno: v happy endu je vedno nekaj dvoumnega in nelagodnega, kot da bi se vanj stegovala neka senca – kot da bi se vanj stegovala prihodnost.

Senco te prihodnosti in prihodnost te sence lahko zelo lepo vidite v slovitem romanu Rebecca, ki ga je pred mnogimi leti napisala Daphne du Maurier (in kasneje ekraniziral Alfred Hitchcock). Roman se konča s happy endom, obljubo večne sreče in neskončnega užitka. Junaka sta po seriji premaganih ovir naposled združena. Med njima ni več nobenih zaprek, preprek, motenj, dvomov ali različnosti mišljenja. Končno sta eno. Zdaj bosta živela srečno. In Rebecca, ki je pripovedovana s perspektive srečnega konca, nam ponudi tudi bežni vpogled v srečno življenje, ki pride po srečnem koncu in ki ga običajno ne vidimo, ker ga srečni konec prikrije – srečnega življenja ne vidimo, ker se roman ali film prej konča. Kako izgleda srečno življenje? Takole pripoveduje junakinja:

»Sedaj med nama ni več skrivnosti. Vse stvari si deliva. Res je najin mali hotel dolgočasen, hrana je enolična in dan je enak dnevu. Vendar ne bi hotela, da bi bilo drugače ... Gotovo je, da se ne bova nikoli več vrnila. Preteklost je še vedno preveč tesnobna za naju. Spet bi zaživeli dogodki, ki sva jih skušala pozabiti. Na srečo sta nemir in strah, ki se brez pravega razloga lahko kaj hitro spremenita v slepo grozo, za zdaj izginila ... Vsak izmed nas ima svojega zlega duha, ki ga jaha in muči; z njim se moramo boriti do konca. Midva sva ga premagala, tako sva vsaj verjela ... Seveda so še trenutki obupa; toda so tudi trenutki, ko čas, ki ga ne meriva z urami, hiti v večnost; in ko ujamem njegov smehljaj, vem, da sva skupaj, da hodiva skupaj in da med nama ne more ustvariti zapreke prepir ali različnost mišljenja.«

Srečno življenje, ki pride po happy endu, je torej dolgočasno in enolično, brez skrivnosti, tiho in nevznemirljivo, dan je enak dnevu. Srečno življenje je mučno in nelagodno ponavljanje istega. Srečno življenje je tesnobno in utesnjeno med štiri stene malega, samotnega hotela, na katerega pritiskajo sence preteklosti, demoni preteklosti, njeni zli duhovi, strahovi. Nekaj smrtnega je v srečnem koncu. Happy end je smrt. Trenutek, ko v nekem smislu umreš. Tam, kjer bi moralo po srečnem koncu nastopiti srečno življenje, nastopi smrt. Srečno življenje ni utopija, ampak distopija. Srečno življenje je tako unheimliche kot nesrečno življenje. Srečno življenje je nesrečno. Odtod nelagodje v happy endu – odtod nelagodje, ki ga v happy end meče senca srečnega življenja. »Preteklost je še vedno preveč tesnobna za naju.«

Ne pozabite: sloviti Lelouchev film Moški in ženska se je končal srečno, s happy endom, toda v nadaljevanju – Moški in ženska, dvajset let pozneje – se je izkazalo, da sta se življenjski poti obeh junakov po srečnem koncu razšli, da srečnega življenja kljub srečnemu koncu ni bilo in da je bil srečni konec v resnici nesrečen. Živeti v dvoje je enako kot umreti v dvoje. In umreti v dvoje je umreti, ko si najbolj srečen. O tem priča Shakespearova tragedija Romeo in Julija, o tem priča Widerbergov film Velika ljubezen Elvire Madigan in o tem priča Youngov Mayerling – ljubimca umreta, ko sta najbolj srečna.

In mjuzikl Zgodbe iz hoste, posnet po Sondheimovi broadwayski ekstravaganci, se poigra z institucijo happy enda: najprej pusti, da se odvrti pravljični happy end (pravzaprav več pravljičnih happy endov), potem pa nam pokaže, kaj se zgodi po happy endu. In kaj se zgodi? Nič dobrega: srečnemu koncu ne sledi sreča. Film vzame namreč štiri klasične pravljice bratov Grimm, Pepelko (Anna Kendrick), Rdečo kapico (Lilla Crawford), Zlatolaski (Mackenzie Mauzy) ter Jakca in čarobni fižolček (Daniel Huttlestone), jih preplete z zgodbo o peku in ženi (James Corden & Emily Blunt), ki zaradi čarovniškega uroka – via Meryl Streep – ne moreta imeti otrok (urok lahko odpravita le, če zbereta “talismane” iz onih štirih pravljic, “kapico, rdečo kot kri”, “lase, rumene kot koruza”, “čeveljček, čist kot zlato”, in “kravo, belo kot mleko”), potem pa jih razplete, tako da se vsaka izmed njim srečno konča (poroke, otroci ipd.), toda ko se junakom želje izpolnijo, ko torej ujamejo vsak svoj happy end, se njihova nesreča šele začne. Zgodbe iz hoste, precej boljše od Zlohotnice, so mrko, grozljivo, gotsko svarilo pred ideologijo sreče, pred ideologijo takojšnje zadovoljitve, pred stavki, ki se začenjajo z “Želim si”, pred zahtevo po izpolnitvi sanj, pred dvoumnostjo, nelagodnostjo in nevarnostjo sreče, pred nepripravljenostjo na razočaranje, nesrečo, katastrofe, prešuštvo in dolge zime nezadovoljstva, pred strašnimi in nepredvidljivimi posledicami sreče.