Aktivizem vs. psihedelični jazz

Po bogatem decembrskem dogajanju na domačem glasbenem prizorišču, ki je zmoglo zadovoljiti precej širok nabor poslušalcev, tako na začasnih kot stalnih odrih, se po kratkem novoletnem premoru začenja nova koncertna sezona. Sploh za domače glasbenike se zdi, da so že dobro v pogonu, zato ne preseneča, da so v naši največji kulturni instituciji, Cankarjevem domu, te dni predstavili dve novi domači plošči. Prvo je izdal kantavtorski dvojec Katarina Juvančič in Dejan Lapanja, drugo najnovejša inkarnacija legendarne ljubljanske skupine Lolita.

Lolita je stara znanka slovenskih odrov, ki se je v 27 letih delovanja spreminjala, krčila, širila in vedno znova iskala nove izrazne zmogljivosti, Katarina Juvančič in Dejan Lapanja pa predstavljata kantavtorski duo, ki mu je že po objavi prvenca Selivke (2012) uspelo pritegniti pozornost domače javnosti, z lani izdano ploščo Hope’s Beautiful Daughters pa jima očitno uspeva tudi na mednarodni sceni, natančneje na Škotskem.

In ravno Škotska oziroma njena glasbena tradicija je bila duu v navdih pri ustvarjanju novega ploščka, ki sta ga te dni predstavila v okviru cikla Cankarjevi torki v Klubu Cankarjevega doma ter tja privabila lepo število oboževalcev kakovostne domače glasbe.

Izrazito družbeno angažirane pesmi, ki so pravzaprav zgodbe, sta Juvančič in Lapanja predstavila s pomočjo dobro uigranega spremljevalnega benda, ki je v nastop vključeval prvine folka, kantavtorstva, pa tudi popa ali rocka. Toda pri nastopih omenjenega dvojca (z bendom ali brez) je treba biti pozoren predvsem na sporočilnost besedil, ki opozarjajo na položaj ženske v družbi – včeraj, danes ali jutri. Ta sporočilnost, čeprav je še kako pomembna, pa samo glasbo nemalokrat postavi v ozadje, namesto da bi jo poskušala harmonično združiti v celoto.

Zasedba Lolita je glede tega nekoliko drugačna – njihova izraznost je popolnoma podrejena glasbi, pa čeprav se je zasedba v več kot dveh desetletjih in pol precej spreminjala. Zdaj je njena največja pridobitev eksperimentalna vokalistka Neža Trobec, ki ji daje z novim albumom popolnoma nov zagon in jo postavlja pred nove izzive.

Zvočna slika Lolite sicer temelji na udarni ritem sekciji (Uroš Srpčič in Iztok Vidmar) in njeni enakovredni interakciji z glasbenim delom benda (Lado Jakša, Primož Simončič, Matjaž Sekne), vse skupaj pa se na koncu preplete z združevanjem različnih glasbenih stilov s skupnim, prevladujočim jazzovskim imenovalnikom. In ko v to glasbeno mešanico dodamo še vokal, natančneje krike, šepetanja, momljanja in petje Neže Trobec, dobimo nadžanrsko mešanico, ki nas odpelje v svet psihedeličnega raziskovanja novih glasbenih izraznih možnosti.

Odlična predstavitev novega ploščka Lolite Uantauantauantanara ter aktivistični pogled na položaj žensk v družbi Juvančičeve in Lapanje sta dve popolnoma različni glasbeni govorici. A oba nastopa znova dokazujeta, da se nam za izvirnost domače glasbene produkcije ni treba bati. Naj se glasbeno leto torej prične.