Klavdij Sluban, umetniški fotograf

Tudi iz njegovega cikla črno-belih fotografij pokrajine, ljudi, barak, pingvinov in tjulnjev na otočju Kergulen, ki bodo pod naslovom Srečni dnevi na osamelem otoku še do konca februarja na ogled v ljubljanski Narodni galeriji, veje njegova radovednost ob odkrivanju novih, pogosto od »civilizacije« pozabljenih krajev.

Na tem otočju, ki se skoraj dotika Antarktike, mu je bilo najtežje doslej, saj francoska administracija gibanje omejuje. Pa vendar je v treh mesecih posnel dvesto filmov, da bi lahko s skrbno izbranimi 42 fotografijami, ki odsevajo dušo, pokazal notranjo »resnico« kraja.

Vsakokrat hoče v svoj fotografski objektiv zajeti globlje plasti kraja in vedno kaže hrepenenje – njegove fotografije delujejo na prvi pogled melanholično, temačno – po svetlobi, pa naj slika »neznane« dežele ob Črnem morju, prizore s potovanja s transsibirsko železnico ali zapore z mladoletnimi zaporniki v Rusiji, v Sloveniji, v Franciji, na Irskem ali v Srednji Ameriki. Fotografije ljudi, ki na Karibskih otokih vsakodnevno bijejo boj za preživetje in jih je zbral v ciklu Izgubljeni raj, ki ga prav zdaj predstavlja ljubljanska Galerija Fotografija, vendarle izpričujejo v gledalcu občutek poguma in ponosa.

Vrhunski francoski fotograf slovenskih korenin, ki je prejel vse najprestižnejše evropske nagrade za fotografijo (EPAP, Niépce, Leica), je odraščal v Franciji, otroštvo pa je preživel v kočevski vasici Livold, ki je zanj edini kraj, kjer se ne počuti »odtujenega«. Zato se tja pogosto vrača. In kot pravi, umetniško ustvarjalnost črpa prav iz proustovskega spomina na otroštvo: »Ko fotografiram, brundam v sebi kot kočevski medved tiste misli, ki jih imam v glavi. Fotografija mi omogoča, da melodije – Mozart je temu rekel mala nočna glasba – ne prekrijem s stvarmi, ki mi niso bistvene.«

Fotografija je že v mladosti postala njegov modus v razumevanju življenja in način, »kako uresničevati obstajanje iz obeh korenin«. Zgodaj je doumel, da ne bo mogel delati po naročilu, ampak bo skozi fotografijo reflektiral svojo notranjo razcepljenost. Nima se za umetnika ali fotografa, ampak človeka, ki nosi v sebi »plamen ustvarjalnosti, ki ga je treba negovati«. Vseskozi živi s spoznanjem, da življenje ustvarjalca ni enostavno: »Poizkusi živeti brez nje, ustvarjalnosti namreč. Super, če lahko živiš brez nje. Verjetno boš srečen, saj boš imel bolj enostavna zadovoljstva. Če pa ne moreš brez nje, si najebal, kajti vse moraš narediti za negovanje tega plamena v sebi,« pravi petdesetletni fotograf, ki mu priznanja danes več ne pomenijo kaj dosti.

Po izobrazbi je sicer magister angloameriške literature, a dobro ve, da je za dobro fotografijo treba imeti izurjeno oko in razumeti vlogo umetniške fotografije, ki ni le fotografija, ampak se referira na dediščino vseh vizualnih umetnosti. Večkrat sodeluje na mednarodnih natečajih za najboljše fotografije in s svojim izurjenim očesom v hipu prepozna, ali je »v neko fotografijo vloženo mnogo truda in dela ali pa je bila posneta mimogrede na avtobusu za potrebe natečaja«.

V zadnjih letih vodi tudi fotografske delavnice, predlani je bil denimo umetniški vodja novomeškega fotografskega festivala Fotopub, letos pa v Sloveniji načrtuje kar dve delavnici, saj zaznava pomembne presežke mladih slovenskih fotografov. Idej za nova potovanja s fotoaparatom pa mu ne zmanjka. Letos je fotografiral na otoku Guernsey, kjer je francoski pisatelj Victor Hugo preživel petnajst let v izgnanstvu, za potovanje na sever Kanade, kamor kani letos, pa ga je navdušila meditativna trilogija Solitude kanadskega pianista Glenna Goulda.

Kamorkoli potuje, pa se mu »srce zasmeji, ko se v Ljubljani usedem na avtobus in grem proti svojemu kočevskemu Livoldu«. V Kočevju bo letos pripravil razstavo portretov Livoldčanov in Livoldčank. Mika ga, da bi zajel v fotografski objektiv kar vse vaščane, saj je zanj Livold – z vsemi problemi, ki jih ima – »zgovorna podoba spreminjanja slovenskega podeželja«.

Razstave o Livoldu, ki jo bodo 20. junija odprli v Pokrajinskem muzeju Kočevje (v Šeškovem domu), se svetovno znani fotograf, ki razstavlja v najuglednejših galerijah sveta, veseli s kančkom otroškega zadovoljstva, ki je še vedno del njega.