Teorija vsega

za +

Večni nasmešek čistega duha.

Stephen Hawking, avtor slovite Kratke zgodovine časa, velja za človeka, ki se je najbolj približal skrivnosti nastanka vesolja. Za človeka, ki ve, kako je nastalo vesolje. Za človeka, ki pozna izvor vesolja. Saj veste: vesolje je samozadostno, nima ne roba ne meje, ne začetka ne konca, ampak samo je. “Kje je potem še prostor za Stvarnika?“

In ni razloga, da Hawkingu ne bi verjeli. Samo pomislite: ko je bil star dobrih dvajset let, so mu zdravniki napovedali, da je zaradi bolezni gibalnih živcev, ki ga je udarila, z njim konec in da bo živel le še dve leti. Kar pa se ni zgodilo. Preživel je in še vedno živi. To, da je preživel in da še vedno živi, je potemtakem neke vrste čudež. Ali bolje rečeno: čudežno je preživel z razlogom, pač zato, da bi nam lahko razodel, kako je nastalo vesolje. Ergo: verjamemo mu zato, ker je bil v nekem smislu poklican in izbran, ker je torej Bog, naveličan fundamentalističnih natolcevanj, s prstom svoje “previdnosti” pokazal nanj, na magičnega ateista in genialnega kozmologa (“kozmologija je religija za inteligentne ateiste”), Einsteina naše dobe: Ti povej, kako je nastalo vesolje! In Hawking, ki mu je telo povsem odpovedalo, je – kot je nekoč opozarjal Slavoj Žižek – neke vrste “čisti duh”, “absolutni duh” ali pa “sveti duh”. Le kdo bi bolje vedel, kako je nastalo vesolje, če ne “čisti duh”? In le komu bi to lažje verjeli, če ne “čistemu duhu”? Le zakaj bi nam lagal? Manj ko je telesa, več je duha. Teorija vsega, ki jo je posnel James Marsh, avtor dveh sijajnih dokumentarcev, Moža na žici in Projekta NIM, nam pokaže, kako je nastal ta čudež – kako je torej Hawking, wunderkind s Cambridga, kljub fatalni diagnozi preživel ter postal “čisti duh” in središče sveta. Ne, Bog ni imel nič s tem, ampak ženska, Jane Wilde (Felicity Jones), študentka književnosti, v katero se je zaljubil in ki se je z njim – kljub fatalni diagnozi – poročila, ga potem hranila in negovala, nosila in prenašala, en passant rodila tri otroke, kar pomeni, da ga je vsem stresom in frustracijam navkljub sproti ustvarjala, iz ure v uro, iz dneva v dan (ne, sedmi dan ni počivala), toda ustvarjanje Hawkinga, ki ga igra Eddie Redmayne, je bilo napornejše in utrudljivejše ter bolj mučeniško in vrtoglavo kot ustvarjanje vesolja, zato je po tridesetih letih omagala in odpadla (film je posnet po njenih memoarih). Ljubezen je morda brez roba in meje, ni pa brez začetka in konca. Lahko da je Hawking do skrivnosti vesolja prišel po analogiji z ljubeznijo (ali pa s skodelico čaja), lahko pa da je tisti dve leti, ki sta mu še preostali, mislil intenzivneje in lucidneje kot ostali znanstveniki (in teologi), ki imajo občutek, da bodo živeli večno. Le dve leti je imel, da vse premisli in da duha prelevi v kost, ki v Kubrickovi Odiseji v vesolju poleti v vesolje, kost pa v glas, ki zveni kot HAL z narisanim večnim nasmeškom, v katerem vedno sovpadejo vsa nasprotja. Brez žargona.