Vojna, kabaret in svinjske polovice

»Pa smo prišli na predstavo desetletja,« je rekel nekdo, ko smo stali pred vhodom v Cankarjev dom. Govori se, da je Jernej Lorenci – večkratni Borštnikov lavreat in top izvozni artikel slovenske kulture – vrhuška slovenskega teatra, teater pa paradna disciplina slovenske umetnosti, zato so bila pričakovanja ogromna. Iliada je nastala kot koprodukcija treh velikih hiš – Cankarjevega doma, ljubljanske Drame in Mestnega gledališča ljubljanskega, postavili so jo na največji oder v državi. Poleg tega je klasika in ljudje imamo klasiko radi. Orjaški projekt, skratka, ki so ga mnogi hvalili, še preden je dočakal krstno uprizoritev.

Ključno vprašanje uprizarjanja Iliade je seveda, kje nam Homer v enaindvajsetem stoletju pride prav. O čem lahko z njim govorimo, koliko ga lahko razumemo, kako naj ga reprezentiramo.

Iliada je tekst o vojni, ki je, tako vsaj uči zgodovina, univerzalna stvar. Vedno na preži, vgrajena v človeško naravo, vgrajena v naravo nasploh. Je tekst o človeških šibkostih, ki se rade predstavljajo kot vrline – o tem, da svoj napuh in trmo vse preradi naslavljamo s pogumom in vztrajnostjo, in o tem, da čast ni vedno beseda, s katero bi se veljalo ponašati.

Je pa tudi relikt neke dobe, ki je daleč in vsaj do kolen že pogreznjena v živo blato pozabe. Antiko je težko priklicati in domala nemogoče jo je priklicati v njeni avtentičnosti. Zato je vedno varno poraz priznati že vnaprej in se odločiti, da bomo iz nje iztisnili tisto, kar se zdi univerzalno in kar bi morebiti lahko preživelo prepad tisočletij.

Lorenci se je premoščanja te globeli pravzaprav lotil precej domiselno. Od antike je vzel tisto, kar je od nje v zgodovini Balkana preživelo: ljudsko epsko pesništvo, heksameter in guslaško pripoved o likih in delih naših prednikov. Zato je njegova Iliada v prvi vrsti nekakšen ljudski kabaret, v katerem se na podlago fantastične glasbe Branka Rožmana veliko poje, pleše in umira.

Lorencijeva Iliada je variacija na zimzeleno vižo o tem, da bomo vsi umrli, da je življenje izposojeno in da ljudje, pa naj bomo še tako podobni bogovom, nikdar ne bomo gospodarji lastne usode. Traja tri ure in je s pavzo prerezana na pol. Prva polovica je izrazito Sovretova, en sam tekst, en sam tekoči heksameter, ki se ga mora gledalec sprva nekoliko privaditi, vendar ga kmalu vzljubi. Ker pa vsaka teza potrebuje svojo antitezo, je druga polovica manj papirnata, bolj telesna, bolj ritmična, bolj okrutna. Vojna, pač.

Pred premiero je bilo brati, da Lorencijeva predstava stoji ali pade z izrazno močjo igralcev, z njihovo prezenco, z njihovim prispevkom, zato je presenetljivo, da nekateri izmed najmočnejših obrazov slovenskega gledališča, kot sta Marko Mandić in Janez Škof, v Iliadi skoraj ne pridejo do izraza. Tudi Jure Henigman, ki je zadnji hip nadomestil poškodovanega Sebastijana Cavazzo, je izrazno nekoliko prešibek, da bi nosil Ahila. Še najbolj je opaziti božanski par, Jette Ostan Vejrup in genialnega Mateja Puca, ki jima je iz Here in Zevsa uspelo iztisniti vulgarno, muhasto objestnost bogov. Morda zato, ker si je tako lahko predstavljati, da človeško usodo upravlja par pijanih, pohotnih Bavarcev.

Predstava postreže tudi z izborom nepogrešljivih artiklov avantgardnega gledališča: z goloto (ob kateri se vsiljujeta vprašanji, zakaj se ženska v moško zgodovino lahko prerine samo kot mati ali kot kurba in zakaj ima mlada slovenska igralka na oder pravico stopiti samo, če je gola in tiho), nasiljem (brez katerega v vojni pač ne gre) in mrtvo živaljo (ki priča o tem, da je vse, kar od ostane od človeka, potem ko je z njim opravila vojna, svinjska polovica). »To smo mi počeli že pred tridesetimi leti,« sta komentirali gospe nekoliko starejše izdaje po koncu. To samo po sebi ne bi bil nujno problem – trendi se ciklično vračajo, in če so pravilno izkoriščeni, vedno lahko nagradijo s čim svežim. Pa vendar v primeru Iliade izpričuje pomembno kritiko – predstava, čeprav je kakovostna, ni prelomna. In če je to največ, kar lahko dajo od sebe združeni prvaki najboljših slovenskih gledališč in najodmevnejši slovenski režiser na vrhuncu svoje ustvarjalne moči, potem kaže razmisliti, kam se je izgubila svežina.

Pa saj ne, da nismo uživali. Gledali smo predstavo, ki je imela svoje momente, svoje zablode in nekoliko šibak konec, gotovo pa nismo gledali predstave desetletja. Gledali smo recesijsko epiko, ki uči, da izgubljene zgodovine ne gre poustvarjati, da ne kaže pretendirati na blišč in veličino, temveč iz okruškov ustvariti nekaj novega, nekaj polomljenega, a kljub vsemu nekako modernega.

Gledališka predstava:
Homer: Iliada
Kdo:     režiser Jernej Lorenci, dramaturga Matic Starina in Eva Mahkovic
Kje:     Cankarjev dom, Ljubljana
Ponovitve:     30. in 31. januarja ter od 2. do 4. in od 23. do 28. februarja 2014