Jernej Lorenci, gledališki režiser

Njegova uprizoritev Iliade, Homerjevega epa o peripetijah junakov in bogov, udeleženih v trojanski vojni, ki je trenutno na ogled v Cankarjevem domu, je pravzaprav sinteza in morda tudi vrh nekega tipa gledališča, ki ga je razvijal v zadnjih petih letih. Gre za teater, umeščen med pripovedovanje, gledališko igro in koncert. Teater, ki nagovarja občinstvo predvsem z zvokom, in teater, v katerem mora gledalec sam v sebi poustvariti sliko dogajanja na odru.

Iliada v njegovi režiji je hkrati zgodba o primitivnem, barbarskem svetu vojne, vsebuje odločnost, silo, potenco in eros, kar je zanj kot ustvarjalca ključnega pomena. Režiser sicer priznava, da ga v Iliadi ne zanimajo toliko sporočilnost in spoznanja, temveč poskuša gledalcem ponuditi doživetje.

Mariborčan po rojstvu je prve predstave delal že kot srednješolec v Mrtvem gledališču Maribor. Takrat je bil reden gost mariborske Drame, kjer je tisti čas delal Tomaž Pandur. Kot ustvarjalca so ga v začetnem obdobju močno zaznamovale predstave Eduarda Milerja, Paola Magellija, Damirja Zlatarja Freya. Pa seveda Pandurja. Ogledal si jih je tudi po šestkrat. In bral je. Predvsem dela Kafke, Marqueza, Kundere, Borghesa, Fuentesa, Rushdieja in Gombrowitza. Dramatika kot čtivo ga dolgočasi.

V tem prvem obdobju je tipal, raziskoval umetnost in gledališče, v svet antike, ritualnega, arhetipskega, mitopoetskega pa ga je vpeljal Vili Ravnjak, vodja Dramskega studia Maribor. Zato ni čudno, da je bil v času študija režije na AGRFT in v prvih predstavah po njem njegov teater izrazito hermetičen in metafizičen, saj je gledališče doživljal kot sveti prostor in igralec je bil zanj šaman, svečenik.

Z Orestejo, ki jo je režiral leta 2009 v ljubljanski Drami, je vstopil v novo obdobje. Začel je razpirati svoje gledališče, se odpirati občinstvu in hkrati kombinirati na odru različne žanre in elemente. Od metafizike je pravzaprav vstopil v fiziko. Odtlej njegove predstave – denimo Witkiewiczeva Ponorela lokomotiva, Nevihta Ostrovskega, Šeligova Svatba, če naštejemo le najbolj znane in nagrajevane – temeljijo na igralcih.

Sam pravi, da najraje režira, ko ne režira. »Ko gledam in prežim na to, da se nekaj v ekipi zgodi. In v mojih zadnjih predstavah so avtorji vlog igralci sami. Moj ideal je odsotna režija.« Zanj je režiserjeva naloga ustvariti razmere, recimo po metodi Larsa Von Trierja, da se igralci »pregnetejo med sabo, prešlatajo, pomečkajo, povaljajo in zavohajo drug drugega«. Je privilegiran, kot sam pravi, da vedno dela z izjemno ekipo igralcev in sodelavcev.

Profesor na AGRFT, kjer je od leta 2007 docent za področja gledališke in radijske režije, študentom že na prvi uri svetuje: »Vse je že v vas. Mi moramo le ustvariti okoliščine, da boste znali to, kar je v vas, spraviti v umetnost. Ne bojte se ne najboljšega in ne najslabšega, kar je v vas, kajti vse to je najboljši in edini material za delanje teatra.« Prvi pogoj za ustvarjanje predstav pa je »aktiven odnos do sveta, razumevanje človeka v vseh njegovih dimenzijah in ustvarjalna brezsramnost, ki jo je treba konsolidirati z brezsramnostmi drugih«.

Predstava Lulu, ki jo na podlagi teksta Franka Wedekinda režira v Hrvaškem narodnem gledališču, pa je že povsem drugačna od dosedanjih uprizoritev. Govori o mladem dekletu, v katero se vsi zaljubljajo, hkrati pa okrog nje umirajo, in režiserja najbolj zanima, »kako človeka, ki je malo poseben, malo drugačen, malo bolj nor, malo bolj čist ali nadarjen, zajebani kolektiv, kot je družba, na koncu zgazi. In bolj ko je poseben, bolj ga zgazijo. To je moja tema«.

S to predstavo vstopa v novo obdobje svoje gledališke ustvarjalnosti in ta vstop je sam zaznamoval s spremembo svoje podobe. Obril si je lase, brke in brado, saj je »v dlakah veliko preteklosti. Zato si denimo tibetanski menihi in ortodoksne Judinje brijejo glave. To je čiščenje, ki pa deluje. Sam sem že večkrat naredil tako. Zdi se mi, da sem na prelomni točki, ni pa nujno, da bo res prelomna. Nekakšen prelom je že v Iliadi, saj se je v njej postavilo vse na pravo mesto. Mislim na svoj dosedanji način režiranja. Znotraj tega načina uprizarjanja je Iliada zame idealna forma. Kako naprej, pa še ne vem«.