Foxcatcher: Boj z norostjo

zelo za

Mrtvo delo.

Družbena, ekonomska in socialna neenakost je nekaj patološkega, razredni zid je neprebojen, ameriški sen je le še iluzija, sporoča Foxcatcher, ki je tako morbidno leden, kot da je stanje, ki ga popisuje, zamrznjeno, nespremenljivo in večno. Tu imate Marka Schultza (Channing Tatum), proletarca, ki se fanatično predaja rokoborbi (čemu pa?), toda leta 1984 mu vendarle uspe – na olimpiadi osvoji zlato medaljo. Ne da to kaj spremeni – vrne se v svojo ruralno vukojebino, svojo podhranjeno telovadnico in sivino svojega deklasiranega življenja. Ko ga kakšna šola povabi, da učencem predava o svoji silni olimpijski izkušnji, dobi 20 dolarjev.

To je vse. Uspeh je bil zanj neuspeh, le epizoda v socialnem cepetanju na mestu. Potem pa ga leta 1987 pokliče njegovo popolno nasprotje, John Eleuthère du Pont (Steve Carell), magnat iz rodbine du Pont, sfantazirani dedič mogočne kemične korporacije (eksploziv, strelivo!), ki ne zbira le bogastva, ampak tudi ljudi. Na svojem posestvu postavi kompleks “Foxcatcher Farm”, na katerem se naj bi ameriška rokoborska reprezentanca pripravljala na seulsko olimpiado – in on bo njen pokrovitelj, menedžer, mentor in prijatelj. O nobeni izmed teh stvari nima pojma, z rokoborbo vred. Schultz pristane v njegovem kampu, du Pont, shizoidni psycho, pa se skuša hraniti z njegovo energijo, njegovo vitalnostjo, njegovo “primitivno” robustnostjo, njegovim znojem, njegovo negotovostjo, njegovim življenjem. Du Pontova duša – “duša kapitala” – je namreč mrtva. Njegove oči so mrtve. Njegov obraz je mrtev. Njegove emocije so mrtve. Njegova groteskna ideologija – fraze o patriotizmu, ameriškem snu, časti, nacionalni veličini, uspehu, trdem delu, podjetnosti, samoizumljanju ipd. – je mrtva. Foxcatcher, srhljiva slika mrtvega teka kapitalizma, v katerem je kapital tako deden kot bolezen, je briljantna in unikatna ekranizacija slovite Marxove replike, ki jo najdete v Kapitalu: “Kapital je mrtvo delo, ki oživlja le po vampirsko, z vsrkavanjem živega dela, in živi toliko bolj, kolikor več ga vsrkava.” Du Pont, ki zase misli, da je hipnotičen, v resnici izgleda tako kičasto kot depresivni vrtni palček s prevelikim nosom. Ali bolje rečeno: tako je bogat, da zboli. Od bogastva in privilegiranosti se mu zblede. S pogubnimi posledicami za tiste, ki nimajo ničesar, razen golega življenja. Po resnični zgodbi.